Ta konec tedna bodo ljubljanske ulice mravljišče tekačev, profesionalnih in rekreativnih, z vseh kotičkov sveta. Ljubljanski maraton bo spet tolkel rekorde po udeležbi, imel pa bo znova tudi škofjeloški pridih, za katerega bo med drugimi poskrbela tudi Tanja Potočnik, učiteljica slovenščine in francoščine na OŠ Škofja Loka-Mesto, ki je lani na 42-kilometrski razdalji s časom 3;11:50 zasedla odlično 15. mesto v ženski konkurenci, med Slovenkami je bila peta najboljša, med Evropejkami pa osma. Za Tanjo stiskamo pesti tudi letos, le da na polovični, 21-kilometrski razdalji.

1. Kolikokrat ste že nastopili na Ljubljanskem maratonu?

Na Ljubljanskem maratonu sem prvič nastopila leta 2001, na rekreativnem teku, ki je bil takrat še v dolžini 5,8 km, in sem bila med vsemi ženskami celo 3. absolutno. Med letoma 2002 in 2005 sem vsako leto tekla na 21 km in prav prvo leto dosegla svoj najboljši čas v Ljubljani, 1;31:10. Osebni rekord imam sicer s polmaratona v Trstu leta 2004, 1;28:43.

Zaradi dveh zaporednih nosečnosti in drugih družinskih obveznosti se 6 let nisem udeleževala nobenih rekreativnih tekaških tekem. Na Ljubljanski maraton sem se ponovno vrnila leta 2013 na 21 km, prelomno leto pa je bilo zame zagotovo 2014, ko sem se prvič opogumila za pravi maraton. Zmogla sem ga preteči v času 3;25:23 brez posebnega treninga.

2. Je vaš lanski dosežek vaš skrajni domet ali je mogoče še višje in hitreje?

Leta 2015 in 2016 sem se na maraton pripravljala s pomočjo Romana Kejžarja, ki mi je pisal treninge od avgusta do konca oktobra. Lani sem odtekla v času 3:11:50 in bila na koncu 5. najboljša Slovenka.

Težko bo ponoviti lanski rezultat, pozna se vsako leto, saj nisem več tako mlada. Priprava na maraton zahteva ogromno časa in odrekanja, tudi na račun obeh otrok. Zaradi poškodbe ahilove tetive po maratonu in bolečin v hrbtu sem se letos odločila, da grem le na polovičko.

3. S kakšnimi cilji greste na letošnji maraton?

Želim si odteči pod mejo 1;32. Super, če mi bo uspelo, in nič hudega, če ne … V vsakem primeru bom dala vse od sebe, tudi zaradi mojih najzvestejših navijačev, ki mi sploh v zadnjih letih stojijo ob strani: obeh otrok in mojih staršev.

4. Ali se pred takšnimi tekmami pripravljate kaj več kot običajno, koliko?

Zadnja tri leta so priprave potekale 12 tednov, vse pod strokovnim vodstvom Romana Kejžarja. Za maraton sem se pripravljala 6-krat tedensko, od tega dvakrat na stadionu ŽAK v Ljubljani skupaj z ostalimi “profesionalnimi rekreativci”, kakor nas rad poimenuje Kejžar. Letos sem trenirala le 4-krat tedensko, intervalne treninge sem opravila kar na Sorškem polju, nekajkrat pa sem se še z dvema kolegoma dobila v Kranju na štadionu.

5. Je preteči maraton muka ali užitek?

Ko si na štartu za 42 km in veš, da je pred tabo zadnje dejanje 12-tedenskih priprav, se v glavi dogaja marsikaj: od “Pa kaj mi je tega treba” do neskončne evforije, adrenalina in pozitivne energije, da veš, da bo na koncu vse v redu, ne glede na rezultat. Sama potrebujem kakih 8 km, da se ogrejem in začutim tekaški utrip. Najtežje je na 35 km, ko veš, da ni več veliko, pa vendarle se je treba stalno boriti s samim seboj in se spodbujati. A najlepše je v cilju, ko padejo vsa bremena, objameš ljudi, ki nesebično ves čas verjamejo vate in potrpežljivo čakajo, da pritečeš v cilj.

Foto: osebni arhiv