Valerija in Ivo Čarman, »Naj osebnosti Škofje Loke 2018« po izboru bralk in bralcev portala »Loške novice«, sta izjemna Človeka. Plemenita, srčna, nesebična. In tudi gostoljubna, kar s fotografom na lastni koži občutiva prejšnji teden, ko naju prijazno in toplo sprejmeta v prostorih njune trgovine s konfekcijo in oblačili Čarman Šport nasproti železniške postaje na Trati. Kavo hvaležno zavrneva, čaj sprejmeva. Beseda da besedo, klepet steče, človek ob slišanem obmolkne, konča se uro pozneje. Na ta račun dobrodelna zakonca zamudita na snemanje pogovora na Radiu Sora.

Najbolj sem bila vesela, ko se je javila mamica ene od deklic z oddelka, njeno sporočilo je bilo: če bi lahko, bi vama dala milijon glasov za to, kakšen nasmeh je imel moj otrok tisti dan, ko ga je obiskal Miklavž.

Zakaj ste ju izbrali, ni potrebno podčrtavati. Pa vseeno: ker imata veliko srce! Med številnimi plemenitimi in dobrodelnimi dejanji, s katerimi se ne postavljata, izstopa dvajsetletna akcija decembrskega Miklavževega obiska in obdarovanja otrok s hematoonkološkega oddelka pediatrične klinike v Ljubljani. Zmagovalcev tretjega nadstropja, kot jim pravita. Otrok, obolelih za rakom, povečini starih do pet let. V Miklavževi opravi je Ivo, nekdanji smučarski tekač, olimpijec in zadnji nosilec olimpijske bakle na igrah leta 1984 v Sarajevu.

Če jim leto skrajšaš za samo en dan …

Idejni vodja projekta je priljubljeni humorist Tone Fornezzi – Tof, dolgoletni Ivov prijatelj. »Ko me je prosil, ali bi bil Miklavž, nisem kolebal. Dejal sem mu: Če ti to rečeš, in ker je za otroke, pa res ni nobenega problema,« se spominja Ivo. Nekaj oblačil sta dobila v Ljubljani, nekaj sta jih kupila v Rimu. Pravzaprav sta si jih sprva sposodila, saj jima je Tof omenil, da vsak Miklavž zdrži le eno leto. Projekt je večinsko loški, saj v njem sodelujeta zakonca Čarman, pa angelček in Čuki z Jernejem Tozonom. Projekt poteka že od leta 1994, Čarmanova sodelujeta že dve desetletji.

Vsakič, ko greva, imam tesnobo v sebi. Soočenje s težkimi boleznimi, ki jih otroci preživljajo, gane vsakogar, če ima le nekaj srca.

»Dr. Dolničarjeva (primarijka dr. Majda Benedik Dolničar s Kliničnega oddelka za hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike v Ljubljani, op. a.) je poudarila, da otroci vsako leto na dan, ko jih obišče Miklavž, ne potrebujejo nobene terapije, tudi na zajtrk se jim ne mudi, ‘bomo Miklavža počakali’, pravijo. Ob takšnih trenutkih si rečeš, da moram to ponoviti vsako leto. Če jim leto skrajšaš za samo en dan, ki ga v miru preživijo, veseli in zadovoljni, je veliko. Če sva jim vsaj nekaj dala, je to ogromno,« poudari Ivo in mimogrede povleče vzporednice z olimpijskimi igrami leta 1984 v Sarajevu, na katerih je bil nosilec bakle: »Tedaj je bilo na štadionu 100.000 navdušenih ljudi, bila je evforija, ploskali so. Takrat mi je to veliko pomenilo. Toda Miklavževa vloga mi pomeni še več. Baklo sem zamenjal za Miklavževo palico in mislim, da jo bova še nekaj časa uporabljala.«

Samo skozi okno oddelka poglejte …

Da so dali otroci njima več kot onadva njim, zatrdi Valerija: »Predvsem nepozabno izkušnjo, kaj so resnične življenjske vrednote. Njihov objem in nasmeh sta povsem nekaj drugega kot objem ali nasmeh zdravega otroka, ki vselej nekaj pričakuje, želi. Oni pa nič. Veseli so, da si tam. Kaj piše v njihovih pismih Miklavžu? Ne ‘prinesi mi vlakec, telefon …’, temveč ‘prinesi mi kaj, kar koli.’ Ti otroci imajo povsem druge želje. Mi smo izgubili fokus, tu te pa malo ‘resetirajo’. Ko zdaj odhajamo od njih, nič več ne sprašujejo, le rečejo ‘se vidimo’! Definitivno dobiva več, kot dava. Pred leti mi je nekdo iz Škofje Loke pisal, češ, da mora biti že to, da stopiš na oddelek, kjer imaš hudo bolnega otroka, muka. Da pa morava biti midva, ki hodiva prostovoljno tja, res počena.«

Ivo jo dopolni: »Vsak, kdor jamra, koliko problemov ima, kaj vse ga boli, kako mu je hudo, pa da je moral v Lidlu čakati v vrsti in podobno – samo skozi okno oddelka naj pogleda, pa bo zadovoljen za vse življenje.« Valerija se strinja: »Vsako leto ponavljam, da bi moral vsakdo enkrat stopiti na ta oddelek, žal je to nemogoče. Že za nas so omejitve, ne smeš biti bolan, kužen, niti kihniti ne smeš. Bistveno se nama zdi vzeti angelčka s seboj, ker je majhen, še otrok, lažje najde stik z njimi, saj se kdo od otrok v oddelku Miklavža, vsaj na začetku, tudi boji. Najpomembneje pa je, da angelček potem ostalim otrokom pove, kje je bil, kaj je videl in da otroci ne potrebujejo vseh daril, ki jih je mogoče kupiti. Že 20 let je vsako leto enako: ko se peljemo v Ljubljano, oni čebljajo zadaj v avtu kot naviti. Ko se vračamo z oddelka domov, je vselej čista tišina. Vsi imajo telefone s seboj, da bi slikali, pa niti enega posnetka nihče ne naredi.«

Polni optimizma in upanja

Vendar pa si, kot pravi Ivo, ob vrnitvi vseeno močnejši, saj veš, da si naredil nekaj dobrega. »Zelo me je ganilo, ko je bil najmlajši pacient star 12 dni, ko so ga pripeljali na pregled. Toda ko prideš v izolacijsko sobo, kjer je samo steklo, in jih pogledaš, vidiš, da so polni optimizma in upanja, da se bo izboljšalo. V isti sapi vidim njihove starše in ne vem, komu je težje, otrokom ali njim. Ali meni … Vsak bi moral to priti pogledat in bi znal drugače ceniti človeške vrednote.« Valerija primakne primer izpred dveh let, ko je neka deklica, 14-letna Tina, rekla, da samo še Miklavža počaka, pol ure pozneje je umrla. Natanko je vedela, kaj jo čaka. »To je oddelek za zaklenjenimi vrati,« poudari Valerija.

Dr. Dolničarjeva je poudarila, da otroci vsako leto na dan, ko jih obišče Miklavž, ne potrebujejo nobene terapije, tudi na zajtrk se jim ne mudi, ‘bomo Miklavža počakali’, pravijo.

Lani se je Ivu prvič v 20 letih zgodilo, da je ostal brez besed, le objokan je prišel iz izolacijske sobe. »Vsakič, ko greva, imam tesnobo v sebi. Soočenje s težkimi boleznimi, ki jih otroci preživljajo, gane vsakogar, če ima le nekaj srca. Ganilo me je, ko me je neka punčka, Patricija, vprašala: ‘Miklavžek, a boš pri meni ostal?’ Kamen bi zajokal. Ko sem darila razdelil in šel še v sobe k tistim, ki na hodnik ne smejo, sem videl fanta, 15 let starega. Nogometa mu nisem mogel omeniti, smučanja tudi ne. Prvič sem ostal brez besed, padel sem v hudo zagato in nisem vedel, kako bi se izvlekel. Pa sem mu rekel, da mu je Miklavž prinesel darilo. Zahvalil se je, pa sem ga vprašal: ‘Pa veš, kaj ti je prinesel?’ Odkimal je, jaz pa sem rekel: ‘Miklavž tudi ne ve …’ In je bil stik vzpostavljen.«

Slovenci težko povemo, da smo v stiski

Smo Slovenci dobrodelen, plemenit narod? »Oboje. Imamo srce, znamo stopiti skupaj, pomagati, kar se je nazadnje pokazalo v Tržiču.« Valerija in Ivo se s svojo dobrodelnostjo ne hvalisata, čeprav pomagata tudi varni hiši, specialni olimpijadi, sodelovala sta z Domom Matevža Langusa v Radovljici … Prvi aparat sta pred četrt stoletja poklonila pediatrični kliniki ob nečakovi bolezni, okužbi srca. »Tedaj je zdravnik rekel, da bo težava, če še koga pripeljejo, ker imajo le en aparat. Rekla sem, naj samo povedo ceno, in še danes je tam ploščica o donaciji. 2000 mark je bilo tedaj, kar ne bi smel biti problem. To so banalnosti, kajti za vse ostalo je denar. Vsaj za otroke bi morali znati poskrbeti. Lani je dr. Dolničarjeva povedala, da zbirajo denar za neko aparaturo, ki jo nujno potrebujejo in stane 10.000 evrov. Ni problem v zbiranju denarja, toda to je treba rešiti sistematsko. Da tisti, ki odločajo v oni kamniti stavbi, rečejo, koliko, kam in kdaj vam to pripeljemo?« je odločna Valerija in doda: »Škofja Loka baje zdaj nima rentgena. Je to res problem pri toliko uspešnih in bogatih podjetjih v občini? Saj navsezadnje tudi zaposleni v teh podjetjih hodijo v zdravstveni dom …«

Kaj pa človek potrebuje za kakovostno življenje? Vsega se pojesti ne da, celega sveta se ne da naenkrat videti, s petimi avtomobili naenkrat se ne moreš voziti.

Slovenci težko povemo, da smo v stiski, pripoveduje Valerija: »Lani mi je po e-pošti pisala povsem neznana gospa iz Tolmina, češ da je zbolela za rakom, in me prosila, ali imamo morda kakšno bluzo viška, ker ne more niti k zdravniku. Nekdo me je vprašal, ali temu verjamem. Saj ni važno! Meni se ena bluza ne bo nič poznala, gospa pa je bila gotovo v stiski, sicer mi ne bi pisala. Revščina in stiska imata ogromno obrazov, mi pa vedno iščemo le, kdo ima korist. Vedno se najde kdo, ki jo ima, ne smemo pa vseh metati v isti koš.«

Kaj pa človek potrebuje za kakovostno življenje?

Pa Valerija in Ivo zasebno – kakšno je bilo njuno leto 2018? »Zame se je v tem letu ogromno stvari izšlo pozitivno, naj jih le nekaj naštejem. V Klubu slovenskih olimpijcev (KSO) so lani volili predsedstvo in predsednika, ki je postal Miro Cerar st., v predsedstvo pa smo bili izbrani Katja Koren, Iztok Čop in jaz. Z Iztokom sva dolgoletna prijatelja, še od tedaj, ko smo za veslače šivali drese. Z Iztokom sva taka prijatelja, da sem mu bil celo poročna priča. Očitno sem bil dobra priča, saj zakon pri njem še vedno drži (smeh). Na decembrskih volitvah Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS), najvišjega športnega organa v Sloveniji, sem bil ravno tako izvoljen v skupščino. Zame je oboje prvi štiriletni mandat,« našteje Ivo.

Zelo me je ganilo, ko je bil najmlajši pacient star 12 dni, ko so ga pripeljali na pregled. Toda ko prideš v izolacijsko sobo, kjer je samo steklo, in jih pogledaš, vidiš, da so polni optimizma in upanja, da se bo izboljšalo.

Valeriji, ki ga vmes prekine in razkrije, da so sešili drese za štiri dobitnike olimpijskih kolajn in oblačili tudi Kostelića, pa se kar zaiskrijo oči, ko omenim njuno trgovino: »To pa je moj svet. Obožujem svoje delo. Stranke se zelo rade vračajo, očitno hodijo sem le takšni ljudje s pozitivno energijo, čudovite stranke imamo. Zelo rada imam svoje delo, je pa res: če ga ne bi bilo, midva tudi pomagati ne bi mogla. Brez dela ne bi bilo nič, delo je – vsaj zame – vrednota. Mož bo šel letos v pokoj, tudi jaz grem počasi v ta leta. Gledava Tofa, 85 let ima, pa je vselej kot na elastiko, spomin ima boljši kot jaz, možgani mu delajo, to ga verjetno drži pokonci. Ko se enkrat usedeš, začneš razmišljati, česa vsega nimaš. Kaj pa človek potrebuje za kakovostno življenje? Vsega se pojesti ne da, celega sveta se ne da naenkrat videti, s petimi avtomobili naenkrat se ne moreš voziti, zelo velika hiša predstavlja zgolj opcijo veliko pospravljanja,« se namuzne Valerija.

Glasovi za otroke, zmagovalce 3. nadstropja

Priznanja »Naj osebnosti Škofje Loke 2018« sta se zelo razveselila. »Že nominacija je bila za naju presenečenje, saj je v Škofji Loki precej ljudi, uspešnih na svojih področjih. Zato bi čestital vsem nominirancem. Ko sva izvedela rezultate, sva bila prijetno presenečena, ampak še enkrat poudarjam: to je delo, ki ga res z veseljem opravljava,« pojasni Ivo, Valerija pa: »Vseh 10 kandidatov je zmagovalcev, vsi so bili izjemni. Čeprav imava veliko priznanj, tudi državna odlikovanja, pa je vseeno lepo videti, da ljudje poznajo in cenijo svoje delo. To so bili glasovi za otroke, zmagovalce tretjega nadstropja. Najbolj sem bila vesela, ko se je javila mamica ene od deklic z oddelka, njeno sporočilo je bilo: če bi lahko, bi vama dala milijon glasov za to, kakšen nasmeh je imel moj otrok tisti dan, ko ga je obiskal Miklavž. Kdor tega ne vidi, ne more vedeti!«

Valerija in Ivo Čarman, hvala še enkrat za vse, pa srečno in na snidenje!

Foto in video: Simon Mur

Avtor: Janez Porenta