Rosalía Arteaga prispela z nekoliko minutnim zamikom v dvorano hotela, kjer jo pričakujemo. Zamudo ji je povzročilo spletno srečanje fundacije za izobraževanje, ki jo vodi. Popoldne, na Sejmu knjig, bo imela predavanje v obrambi branja naglas, nekaj, kar se morda zdi anahronizem, vendar jo to z navdušenjem zagovarja. Naslednji dan bo odletela na Tajvan, da »govori o temah miru«. In njen zelo bogat program bo tako potekal naprej. Otroci ji pravijo, naj si vzame pavzo. Toda bivša predsednica Ekvadorja, stara 69 let, nima namena tega storiti. Pred javno službo in obrambo okolja, nalogami, ki jih še vedno vzdržuje, jo pa vendarle osredotoča njena velika poklicanost – radovednost.
Če bi vas na tej razstavi predstavljali kot odvetnika in pesnika, bi rekli, da ste tudi prva ženska predsednica Ekvadorja.
Tako je.
Ali vam mote, da ta podatek ni posebej izpostavljen?
Ne, sem mirna, ker je to del mojega življenja. Jaz pravim, da je življenje sestavljeno iz mnogih faset in je kot prizma, odvisno od mesta, z katerega ga gledamo, ali trenutka, ali okoliščin. Torej, zdaj prihajam tukaj bolj kot pisateljica, vendar obstajajo trenutki, ko sem bolj kot odvetnica ali kot oseba, ki skrbi za socialno politiko, in kot tisto, kar sem v življenju počela ves čas – biti vzgojiteljica.
Imam veliko radovednost glede njene predsedniške dobe. Trajala je kratek čas, in razumem, da je bilo to zaradi zarote v parlamentu. Kaj je tisto najnujnejše, česar se spominja iz tistega obdobja?
No, jaz mislim, da je to bil mizogini. Ker govorimo o skoraj 30 letih nazaj. Naslednje leto bo 30 let.
Seveda, njena predsednica je bila leta 1997.
Ja, in v tistem času niso obstajale kvote; niti si ni bilo mogoče zamisliti ali si predstavljati, da bi obstajala pariteta, kot jo danes ima Ekvador, kjer je obvezno, če je kandidat za predsednika moški, kandidatka za podpredsednico mora biti ženska, in obratno. Razumem, da to tu na Peruju ni zahteva, vendar v Ekvadorju je. Torej bo vedno vsaj podpredsednica. V mojem primeru je bilo to bolj izjemno, in pred tem sem bila tudi prva ženska ministrica za izobraževanje v Ekvadorju.
Res je, vi ste pionirka v mnogih smereh.
Me je doseglo, in bila sem tudi prva v OTCA, v Organizaciji pogodbeno sodelovanja pred naročnino Amazonije, z glasom Peruja.
Ali res obstaja toliko malomarnosti proti vam, da so 21 let čakali, da postavijo vaš portret v palačo Carondelet kot predsednici?
Res je, ja. In zanimivo je, da to ni bila odločitev trenutne vlade, temveč vztrajnost žensk, zlasti voditeljic iz Guayaquila, ki so zahtevale, da bo portret tam, kjer je še danes, vendar je trajalo več kot 20 let.
Mati vam je pripovedovala, da ste prevzele predsedništvo, ko je padla vlada g. Abdalá Bucaram.
Tako je.
Vendar ste pred tem že bili ministrica vašega predhodnika, g. Sixto Durán.
Ja, čeprav sem začela kot namestnica ministra kulture. In prej sem imela vpogled v moj kraj, jaz sem iz Cuence na jugu Ekvadorja, in tam sem bila svetnica. Tam sem začela.
Imam še eno radovednost. Napisali ste knjigo o vojni Cenepa.
Da.
Je bila knjiga pričevanjska? Ste bili na kakršen koli način blizu prizorišča vojne?
Oglejmo si to: kot žene smo organizirale dogodke za mir. Bilo je zelo zanimivo, ker sem bila ravnokar iz ministrstva za izobraževanje in skupaj z drugimi ekvadorskimi ženskami vodila proces, ki je iskal mir. Šle smo z letalom, ki so nam ga posodile vojaške sile, v območje konflikta. In srečala sem različne akterje konflikta.
In na koncu, ko je vse končalo, je ta rešitev konflikta res bila najbolj pravična?
Kako težko vprašanje mi postavljate. No, jaz sem Ekvadorka in seveda zagovarjam teze svoje države. Menim, da to ni bilo tako zadovoljivo, kot bi si želeli z vidika ozemlja. A z vidika bratstva narodov, miru, trgovine, ki se je okrepila, menim, da je bilo zelo pozitivno.
V Peruju prav tako obstajajo številni pogledi, ki se danes ne strinjajo z dokončno odločitvijo.
Razumem, gremo naprej. Pojasnila bom: s 17 leti sem začela kot učiteljica v šoli, kjer sem se tudi izobraževala. Veliko let sem bila profesor zgodovine meja. Predstavljajte si: ne gre le za zgodovino Ekvadorja ali svetovno zgodovino, ki sem jo poučevala, ampak Zgodovino meja. In vsakič, ko sem začela ura, sem dejala: »Poglejmo to zgodbo solz Ekvadorja«. (Zasmije se)
In ali danes to vpliva na politično življenje vaše države ali ste le kritična opazovalka?
Ne, kritična sem, seveda. Še vedno pišem za več časopisov v Ekvadorju. Izidam dve reviji, ne politični, ena je izobraževalna, druga o okoljskih temah. Jaz sem po poklicu novinarka.
Diplomo ste pridobili v Braziliji.
Študirala sem v Braziliji, vendar antropologijo. Tako imam mešanico pravne, komunikacijske in antropološke smeri. In še naprej študiram, ker se učim francoščine v Duolingu.
Vaša izkušnja je renesančna, hranijo jo različne stvari.
Da, res tako. In prav tako gradim muzej v mestu Quito, v zgodovinskem središču, ker mislim, da moramo obnoviti to čudovito mesto, ki ga imamo.
Ali vam uspeva najti čas za vse?
Trudim se, da ja. Sodelujem v nekaterih pobudah. Veseli me, da sem bila članica upravnega odbora Aleksandrijske knjižnice v Egiptu ali član uredniškega sveta Britanske enciklopedije, edina oseba iz Latinske Amerike, ki je bila vključena v to ustanovo. Imela sem to srečo in skušam služiti na različnih področjih, ker verjamem, da obstaja poklicanost služenju, vendar sem tudi zelo radovedna.
Poglejmo malo na aktualno stanje v Ekvadorju. Zunaj smo vajeni misliti, da je Ekvador zapletena država, kjer lahko množice domoljubnih izpovedov zrušijo vlado, kar se je že zgodilo trikrat. Danes pa vidimo izrazito nasilje, ki ga povzročajo oblasti zunaj zakonodaje. Zakaj se je to zgodilo?
Ker Ekvador ni izjemen primer. Menim, da je vsa Latinska Amerika, vključno s Perujem, pod napadom organiziranega kriminala. To je realnost. Ekvador do nedavnega ni bil nič več kot nekakšen otok miru; ni bilo te strukturirane nasilne dejavnosti kriminalnih združb, ampak zdaj obstaja. In te kriminalne bande so bodisi pod nadzorom kartela iz Sinaloe ali iz Jalisco ali pa obstajajo skupine tudi iz slavnih ali afriških držav. Torej, zame je skrb to, da govorimo o organiziranem kriminalu, vlade pa se ne zmorejo organizirati, da bi se zoperstavile kriminalu. Mislim, da je že čas, da se začne in da bi to morala biti ena od temeljnih nalog, na primer v okviru OAE – Organizacije držav ameriškega kontinenta.
Je ta OEA tako oslabi ali s tako malo sredstvi?
Da, vendar tu ni stvar sredstev, temveč sposobnosti zavezovanja in sodelovanja voditeljev. Ni pomembno, iz katere politične opcije so, da bi se organizirali, ker je kriminal res organiziran. Vidite, celo ves čas govorimo o organiziranem kriminalu. Kaj to pomeni? Da so se karteli in kriminalne bande res dogovorili, kar žal grozi državam. In Ekvador ni izjema. Očitno doživljamo najhujšo val nasilja v skoraj celotni zgodovini države. To me zaskrblja. Vodim pobudo bivših ministrov izobraževanja. In eden od tem, ki jih analiziramo, je nasilje. In v tem okviru nas skrbi, da organizirani kriminal zdaj prisega tudi na mlade, celo na otroke. Otroci stari 9 ali 10 let so že naročniki ali del teh skupin. Tako kot v Mehiki, Kolumbiji, Peruju in drugod po svetu. In vprašanje je, kaj se dogaja? Ali so ti otroci tako ljudni denarju? Ne verjamem, da bi bilo to razlog. Gre zato, ker niso uspeli utrditi občutka pripadnosti. Družina, ki je razkrojena, jim ne nudi te osnove. Tudi šola jim ne nudi. In te bande to izkoriščajo.
Pravi, da jim kriminalne bande dajejo občutek pripadnosti?
Da, dajejo jim občutek pripadnosti, in ne gre za denar.
To je potem velik poraz države.
Ta poraz države – ne le države, ampak tudi družine. Družina ima namreč ključno vlogo. Torej, menim, da mora biti ta dvojina med družino in šolo okrepljena na vsak način. Menim, da je to edini način, preko izobraževanja, kako se spopasti z organiziranim kriminalom.
Boj proti nasilju z izobraževanjem. Zanimiva predlog.
To je edini način, ni druge poti, ker ne morete postaviti puške za vsako osebo.
Zdaj nasilje v Ekvadorju dosega vse – dosega celo predsedniške kandidate, novinarje, ki morajo svojo raziskovalno delo opravljati v skrivnosti, ter ljudi na ulici. Vas je kakorkoli prizadelo?
Poglejte, neposredno ne, in o tem moram reči, da sem srečnica, vendar sem ga videla na lastne oči. Kot že poudarjam, obiskujem šole vsak dan, in včasih slišim srhljive zgodbe. Z dela s profesorji, preko Fundacije FIDAL, nam pripovedujejo zgodbe otrok, čigar starši so bili ubiti ali ki so videli, kako so padli njihovi bratje, podobne stvari. Nasilje pri meni ni prizadelo družine ali mene osebno, vendar ga čutim na koži.
Vi ste tudi zagovornica okolja, in ni skrivnost, da ima Ekvador največjo biotsko raznovrstnost na planetu. Ali je to nasilje kakorkoli prizadelo varuhe naravnih parkov?
Brutalno, in prizadelo je tudi območja zaščite. Kar zlorabijo imajo tihotni, da je eden od načinov za pral denarja skozi nezakonito rudarjenje. In to vpliva tudi na Peru in druge države. Ekvador je zelo bogat z biotsko raznovrstnostjo, a tudi z zlatom, in jaz kot človek, ki skrbi za okolje, opažam, da mnogi okoljevarstveniki pravijo: ne rudarjenju. In to je absurd v današnjem času, ko so minerali izredno iskan, zlato doseglo rekordne cene. Ko odkrijejo zlato, je to kot zlate mrzlice v Divjem zahodu. Torej, nemogoče je ustaviti izkoriščanje. Raje trdim, da država prevzame odgovornost, dodeli odgovorne družbi, ki jih lahko nadzoruje in zahteva, da spoštuje vse okoljske standarde.
Glede konservacije: ena izkušnja, ki jo ima Ekvador, so Galápagos, kjer uspešno ščitijo naravni park na dokaj učinkovit način. Ali menite, da bi bilo treba ta model posnemati na drugih koncih sveta?
Apsolutno. Galápagos je najpomembnejši naravni laboratorij, ki ga ima človeštvo, in ki ga je opisal Darwin. Ne govorimo le o Galápagos, treba je govoriti tudi o Yasuniu v Amazoniji ali o Chimborazo, ki je navdihoval osebnost, ki je bila prav tako tukaj v Peruju, Alexandra von Humboldt, ki jo imam za eno najrazjasnejših umnosti v zgodovini človeštva. Pred 200 leti je govoril o podnebnih spremembah. Razvil je svojo teorijo Naturgemälde, ki opisuje razmerje med različnimi klimatskimi pasovi, in to je storil pri Chimborazo. To pomeni, da je vzel Chimborazo kot model, ker so tam prisotni vsi klimatski pasovi, in rekel: to je model medsebojnega razmerja med vsemi človeškimi in neživimi bitji v naravi – kamni, geološki elementi, ptiči, živali in tako naprej. Humboldt je oseba, ki vpliva ne le na naravoslovce, ampak tudi na politike. Zdaj me sprašujete, ali se lahko prenese to, kar delajo na Galápagos, na druge kraje. Rekel bi, da da, nedvomno da, in mislim, da bi lahko naredili še veliko več. Vedno sem trdila, da bi izkušnjo Galápagos morali pretvoriti v pilotski projekt za vse – v izobraževanje, v zdravje. Če jo lahko realizirate na otokih, jo lahko razširite po preostali državi in, seveda, po svetu.
Vidim vas ponosno, ko govorite o izkušnji Galápagos.
No, šla sem večkrat; prvič sem šla, ko sem se še hotela dokončati, preden se je govorilo o turizmu na Galápagos, in šli smo z vojaške ladje.
Res?
Bilo je v času mojega študija, preden sem dokončala maturantsko izobrazbo, in govorim o skoraj petdesetih letih nazaj. Šli smo s tovorno ladjo, postavili so nas v nizek del ladje, skupina dvajsetih študentov, in to je bila stvar, ki se danes ne bi več dalo: iti iz pristanišča Guayaquil do San Cristóbal, približno tri dni plovbe na odprtem morju, kar je danes nemogoče, ker zdaj na Galápagos letimo z letalom in tam vzamemo ladjo za potovanje, ker zaradi onesnaženja vrst ne more pluti ladja neposredno iz kontinentalnega pristanišča – potrebujejo karanteno.
Hvala za razlago o vlogi literaturi. Ste kdaj rekli: “Pred tem, da postanem predsednica Republike ali prevzamem drugo funkcijo, sem si vedno želela biti pisateljica”. Zakaj? Kaj je razlog, da je to vaša glavna poklicanost?
To je najpomembnejša poklicanost, res, in tisti, kateremu posvečam najmanj časa. Pravim, da sem pisateljka, ki dela “v naglici”. Prihajam iz bralniške družine. Vedno sem bila obdana z knjigami. Moja materinska babica je bila izjemna bralka. Ko so me vprašali, kaj želim biti, sem rekla, pisateljica. Ker sem rada brala in pisala že od otroštva; ustvarjala sem zgodbe in podobno. Mnogo tega se je izgubilo, ker je moja mama bila zelo uredna in kadar bi našla kakšne papirčke, jih je preprosto metala stran, vendar je ostala semena nekaterih knjig, ki sem jih kasneje objavila.
Politika in literatura se zdita kot oddaljeni ali celo sovražniki; kako ste uskladili obe poklicanosti?
No, v nekaterih primerih sta se dopolnjevali. Na primer, napisala sem knjigo z naslovom Predsednica, ugrabitev protestov, v zgledu na to, kar se mi je zgodilo leta ’97, da bi razgalila, kaj se je zgodilo. Pravim, da so včasih situacije, ki jih doživljam, spodbujevale pisanje. To se je zgodilo prej tudi s knjigo Jerónimo, o mojem sinu s sindromom Down, in ko je umrl pri komaj desetih mesecih, sem čakala na tretjo hčerko. Bila je tako boleča, brutalna izkušnja, da je bila edina oblika katarsi pisanje.
Jerónimo, v resnici, je njena najbolj znana knjiga
Je najbolj znana, prevedena v več jezikov.
In razumem, da je del učnega načrta v šolah v Ekvadorju.
Ja, presenečena sem, ker sem to knjigo napisala ne z mislijo na otroke ali mladostnike, ampak na odrasle, na starše, in jo sem – da bom povsem iskrena – napisala, da bi sprostila bolečino in hkrati dala upanje mamam in očetom otrok s posebnimi potrebami. A potem me preseneti, ko jo vidim v učnih načrtih, v tečajih literature ali filozofije. Obstajajo lepe zgodbe z najmlajšimi. In verjamem, da gre prav za to, da jih spodbudimo, da sprejmejo svet raznolikosti.
Kdaj je Jerónimo izšel?
Prvič je izšel leta 1992, torej je že stara knjiga.
A vendar njena pot še ni končana.
Da. Še vedno je najbolj prodajana knjiga in to me zelo preseneča. Izšla je pri medicinskem laboratoriju. Moj oče je zdravnik, bil je pediater Jerónima. Knjigo sem že napisala. In nekega dne me oče pokliče in pravi: »Posodil sem rokopis direktorju enega kvitoškega medicinskega laboratorija.« On pa reče: »Gremo jo objaviti.« In knjiga je začela krožiti prostovoljno, obiskovalci zdravniki so jo nosili v svoji aktovki skupaj s vzorci.
Tako je knjiga najprej brana v ambulantah.
Da, pediatri so jo darovali staršem otrok s posebnimi potrebami. Tako se je začelo in ima dolgo pot.
Lo, kar jo je pripeljalo na ta sejem, je Rosa Carmín, pesniški zbirki, ki afirmira 42 žena iz Ekvadorja in Latinske Amerike. Recimo, da ste iz teh junakinj zgodovinskih knjig vzeli in jih pretvorili v literaturo.
Rečeno bi bilo, da so to psihogramski pesmi. Ni tako pogost primer. In ni edina knjiga te vrste, ki jo imam na mizi. Obstaja še ena, ki jo še nisem objavila, ki jo dopolnjujem – naslov je Izgubljena mesta. Tu prikličem zapletenosti kot Machu Picchu ali Mohenjo-Daro na Indiji. Najprej raziskujem mesto ali raziskujem lik. Iščem različne vire informacij, kot zgodovinarka. Toda namesto, da bi napisala poglavje, napišem pesem. In pesmi so prilagojene realnosti. Torej, govorim o Manueli Sáenz ali o svetnikinji Mariji od Leme, in njihovo zgodbo predstavim v obliku poezije.
