Bilo je nekje v zgodnjem februarju 2022, ko se je Drayke Hardman vrnil domov na Utah, Združene države Amerike, z modrico na očesu. Zaupali je eni od svojih sester, da je poškodba nastala v sporu z enim od sošolcev. Čez nekaj ur je izostal na treningu košarke. Tiste iste noči je dvanajstletni otrok poskusil samomor. Njegov oče ga je našel ležečega po tleh hiše; naslednji dan je umrl v bolnišnici. Več kot leto je trpel zaradi nadlegovanja istega sošolca, kar sta poznala njena starša Samie in Andy ter sta to prijavila šoli, a nista dobila odgovora.
“On mi je obljubil, da nima takšnih občutkov,” je potem Samie povedala v televizijskem intervjuju, ko se je spominjala pogovorov, v katerih ga je neposredno vprašala, ali razmišlja o samomoru. Fant jo je ščitil pred spoznanjem, kaj čuti, je izpostavila. “Nosil je vso to bolečino, žaljivke in grafične neprimernosti tega ogromnega kroga učencev in to nismo izvedeli vse do dveh tednov po tem, ko si je vzel življenje,” je pripovedovala družina. Zgodba Drayke ni osamljen primer: predstavlja najsugarjši izraz fenomena, ki ga Organizacija Panameriškega zdravja (OPS) opisuje kot javnozdravstveni problem po vsem regiji.
Po informacijah, ki jih posreduje organizacija, eden od štirih najstnikov starih od 13 do 17 let v Latinski Ameriki in na Karibih poroča o izkušnji nadlegovanja v šoli. Ta oblika nasilja se ne omejuje več na razred: vpoklic mobilnih telefonov in družbenih omrežij omogoča, da nadlegovanje poteka kadarkoli čez dan, tudi doma.
- Pesek postane viralen zaradi svoje ljubke reakcije, ko mu zapojejo ob njegovem petem rojstnem dnevu: video Copito, ki gane omrežja
- Iščejo prostovoljce, da bi brezplačno živeli na Islandiji s tremi obroki na dan in dvema prostima dnevoma v zameno za 32 ur tedensko pomoči
Podatki OPS, ki jih je zbral med letoma 2009 in 2019 preko Globalne ankete o zdravju učencev v šolah, kažejo razlike po podregijah. V Centralni Ameriki okoli 23 % učencev pravi, da je bil žrtev; na Karibih je številka 25 %, v Južni Ameriki pa 30 %. K temu se dodaja spletno nadlegovanje, ki v nekaterih državah lahko zabeleži med 7 % in 27 % otrok in mladostnikov, pri čemer so deleži višji med deklicami.
Anksioznost, strah in tišina: brazgotine, ki jih pušča nadlegovanje
Britta Baer, regionalna svetovalka za preprečevanje nasilja in poškodb pri OPS ter soavtorica priročnika za preprečevanje, je pojasnila, da nadlegovanje v otroštvu in adolescenci predstavlja obliko vrstniškega nasilja, ki lahko povzroči pomembne posledice za fizično, spolno, duševno in čustveno zdravje.
OPS poleg tega definira spletno nadlegovanje kot nadlegovanje, grožnje ali poniževanje prek družbenih omrežij, aplikacij za sporočanje, spletnih iger ali drugih platform. Za razliko od prisotne nasilnosti se ta oblika napada lahko razširi na milijone ljudi v nekaj sekundah, se nadaljuje z deljenjem podob in oteži identifikacijo napadalca zaradi anonimizacije, ki jo omogoča internet. Izpostavljenost nadlegovanju in spletnemu nadlegovanju je povezana z depresijo, anksioznostjo, posttravmskim stresom, socialno izolacijo, motnjami spanja, samoozotravljanjem in samomorilnimi mislimi, poudarja zdravstvena organizacija.
Med znaki opozorila omenja organizacija pomanjkanje energije, zavračanje udeležbe v šoli, izolacijo, razdražljivost ali poškodbe brez pojasnila. Na digitalnem področju vključujejo znaki tudi stisko ob prejemu obvestil, nenaden odstop od računov ali navado zapirati zaslon, ko se približa odrasla oseba.
Resnost teh posledic dokazuje tudi mednarodno raziskovanje. Louise Arseneault, profesorica razvoja psihologije na King’s Collegeu v Londonu, trdi, da je bilo več let to razumljeno kot običajen del rasti: “Ljudje so mislili, da je nadlegovanje v šoli normalen vedenjski pojav in da je v nekaterih primerih celo lahko nekaj dobrega, ker krepi značaj.” Po mnenju strokovnjakinje se je ta pogled spremenil šele, ko so dokazi razkrili resno škodo, ki jo povzroča.
Mobilni telefoni na očeh: prepovedi, ki napredujejo po svetu
Zaskrbljenost zaradi vpliva zaslonov je pripeljala nekatere države do omejitev uporabe mobilnih telefonov v šolah. Po podatkih UNESCO ima danes 114 izobraževalnih sistemov po svetu več kot polovico z določeno prepovedjo. V Latinski Ameriki imajo Brazilija, Čile, Kolumbija in Paragvaj nacionalne posebne zakone, medtem ko so Argentina, Ekvador in Poljubljeno El Salvador uvedli provincialne ali ministrske norme.
Peru je prav tako del skupine držav z določeno regulacijo, vendar z drugačnim pristopom kot popolna prepoved. Namesto nacionalne prepovedi je država zahtevala, da šole razvijejo svoje notranje politike za omejevanje uporabe mobilnih telefonov, model, ki ga deli s Kolumbijo. Torej je odločitev o obsegih in izjemah v rokah posamezne ustanove, in ne v eni zakonu, ki bi veljal po vsej državi.
Mehiko je medtem objavil omejitve uporabe mobilnih telefonov v osnovnih in srednjih šolah od novembra naprej. Predsednica Claudia Sheinbaum je pojasnila, da je cilj “ponovno spodbuditi ustvarjalnost in preprečiti to nepregledno uporabo zaslonov, ki je zlasti povezana s družbenimi omrežji in lahko prinese zelo negativne učinke”. Sekretar za izobraževanje, Mario Delgado, je dodal, da država prav tako razmišlja o omejitvi dostopa mladih do družbenih omrežij, po zgledu Avstralije, prve države, ki je prepovedala te platforme za mlajše od 16 let.
V Nizozemski prepovedi mobilnih telefonov v učilnicah, ki velja že dve leti, so pokazali konkretne rezultate: študija na 317 srednjih šol je razkrila, da so tri od štirih poročale večjo osredotočenost med učenci in skoraj dve tretjini je opazilo izboljšanje razpoloženja v šolskih okoljih. Učiteljica Ida Peters z inštituta Cygnus Gymnasium v Amsterdamu je opisala spremembo v razredih: “Vedno je bilo izziv, da dosežeš to osredotočenost, v razredu; zdaj, ko so telefoni manj prisotni, to nedvomno pomaga.”
Vendar pa UNESCO-ovo poročilo iz leta 2026 opozarja, da še ni dokončnih dokazov, da bi omejitve izboljšale akademsko uspešnost. Svetovalka Roxana Morduchowicz je poudarila, da se izziv razteza dlje od naprav: “Učni uspeh je odvisen od številnih dejavnikov — socialnih pogojev, kakovosti poučevanja, infrastrukture in družinskega konteksta — in zmanjševanje učnega problema na mobilni telefon je lahko poenostavljeno.”
Poleg prepovedi številni strokovnjaki soglašajo, da je ključ v izobraževanju. Morduchowicz je pojasnila, da se mora osredotočenost usmeriti k celostnemu izobraževanju o uporabi tehnologije: “Gre za to, da ne reguliramo le naprav, temveč učimo souporabe z njimi. Gre za oblikovanje državljanov, ki lahko tehnologije uporabljajo premišljeno, etično, ustvarjalno in participativno.”
V tem smeri OPS priporoča celovite programe, ki vključujejo študente, družine, učitelje in zdravstvene službe. “Vem, kaj se dogaja, je res pomembno in lahko usmeri vaše napore,” pravi Susan Limber, raziskovalka programa Olweus za preprečevanje nadlegovanja.
