Pred več kot dvema tisočletjema je rimski filozof Marko Tulij Ciceron razmišljal o razmerju med srečo, materialnimi dobrinami in človeškimi željami. Njegovo misel je strnil v eno modro poved: „Biti zadovoljen s tem, kar posedujemo, je najvarnejše in najboljše bogastvo.“
Naučnik ostaja relevanten v družbi, kjer se uspeh pogosto meri po denarju, dobrinah in priznanju drugih. Za Cicerona pa osebna zadovoljenost ni temeljila zgolj na kopičenju bogastva, temveč tudi na učenju, kako uravnavati ambicije in prepoznati vrednost lastnega življenja.
Marko Tulij Ciceron in njegova razmišljanja o pravem bogastvu
Marko Tulij Ciceron se je rodil leta 106 pr. n. št. v Arpinu, mestu na jugovzhodu Rima. S svojim talentom za retoriko in političnim udejstvovanjem je postal konzul leta 63 pr. n. št., eden najpomembnejših položajev v času rimske republike.
- Podmorski tunel med Ferskimi otoki se zdi kot velika morska meduza, ima osvetljene človeške figure in se nahaja 72 metrov pod vodo
- Par sta živela 25 metrov stran od telefonske antene v Argentini in po 26 letih sodnih postopkov bosta prejela milijonsko odškodnino
V svojih filozofskih razmišljanjih se je dotaknil tudi krhkosti materialnega bogastva in pomena obvladovanja želja. Po njegovem mnenju so posesti lahko izgubljene zaradi nepredvidljivih okoliščin, medtem ko gojenje hvaležnosti omogoča, da prepoznamo druge dobrine, kot so družina, prijateljstvo, zdravje in znanje.
Zakaj se učenje vrednotenja tega, kar imamo, lahko spremeni naš pogled?
Razmišljanje Cicerona poziva tudi k preizpraševanju neomejenega iskanja novih ciljev. Ko pričakovanja nenehno naraščajo, doseženi dosežki se lahko zdijo nezadostni, tudi če predstavljajo pomembne napredke. Umerjanje želja omogoča boljše cenjenje doseženih rezultatov in zmanjšanje nezadovoljstva, ki ga povzroča neprestano lovljenje vedno česa več.
To razmišljanje je mogoče uporabiti tudi pri vsakdanjih primerjavah, zlasti na družbenih omrežjih, kjer številni ljudje prikazujejo le najsvetlejše vidike svojega življenja. Namesto merjenja blaginje po tujih dosežkih naj bi prepoznali lastne prednosti in cenili tisto, kar prispeva k polnemu življenju, ne glede na denar ali zunanje priznanje.
