Vam je prispevek všeč?

O Emiju Nikočeviću in njegovem današnjem stendap prvencu #DaJeEmiBitiLahkoBilBiVsakdo (ob 19. uri v Kinu Bežigrad) sem pisal TUKAJ, v današnjem drugem delu pogovora z aktivnim mladim Ločanom pa o vsem drugem začenši z izkušnjo v resničnostnem šovu Bar, ki ga je izstrelila med zvezde.

Kaj ti je pravzaprav dala izkušnja v Baru?

Ogromno. To sem si želel že kot otrok, toda ko sem bil izbran … Imel sem redno službo v banki, star sem bil 22 let, vedel sem, da ne bo nikoli več tako, kot je nekoč bilo. Šel sem tja s ciljem, namenom priti v medije. Če danes v resničnostnem šovu res pokažeš, da si poseben, kot sem jaz, se ti lahko marsikatera vrata odprejo. Meni so se. Življenje se mi je obrnilo za 180 stopinj na bolje. Veliko novih ljudi sem spoznal, veliko tudi slabih, dreka, hinavcev. So se mi pa odprla vrata v poslovni svet in tudi osebnostno sem zrasel. Umiril sem se. Ko si zaprt z 20 karakterji, ki jih ne maraš, je to odlična šola. Sploh zame, ker sem bil vedno na udaru, na naslovnicah. Dobiš debelo kožo. Če bi lahko izbiral, bi šel brez pomislekov še enkrat skozi to. Priporočam vsakomur, prijavljajte se v resničnostne šove. Če si, kar si, če ne lažeš in nisi hinavec, te ne morejo zaštihat. Jaz sem šel prva dva meseca Sloveniji grozno na živce, kar naenkrat pa, ko so drugim padale maske, se je spremenilo. Če si dosleden sam sebi, se nimaš česa bati.

Pa zadnja izkušnja Bar menedžerja?

Še napornejša. Veliko stresa, odgovornosti. Nisem bil samo Bar menedžer, ampak sem še snemal, vodil nominacije, plačeval položnice, skrbel za finance, sponzorje. Je bilo kar pestro, ampak ko na koncu potegnem črto: super polletni projekt, ki mi je tudi prinesel novo službo. Na banki nisem več.

Temveč?

Zdaj sem projektni vodja v enem od oglaševalskih podjetij. Je v redu, nekaj novega. Mi je pa, iskreno, malo žal banke, to je bilo mojih najlepših pet let. S super šefico sem delal, tudi stranke, sploh upokojence, bom kar pogrešal.

Rejtingi so največji, ko se nekdo krega, ko nekdo seksa, ko se nekdo tepe, žalostno pa je, da je rejting slab, ko je neka zgodba o uspehu.

Kako pa sta šla skupaj uradniško delo na banki in tvoj karakter? Nista trčila?

Ne. Sem, kakršen sem. Imel sem poseben odnos s strankami na banki, posvetil sem se jim, vsakomur namenil svoj čas, zato so me imeli ljudje radi. Šalili smo se, da pri meni ni bilo ravno kot na običajni banki, ampak bolj sproščeno, kot v kaki kavarni. Toda to mi je prineslo dobre rezultate. Ko se z Ločani, mojimi upokojenci, vidimo, se objamemo, kot da smo najboljši prijatelji. To ostane in mi veliko pomeni. Je pa bila odlična izkušnja, šefica je bila kot mama, sodelavka kot sestra. Vem, da takega kolektiva, kamor koli bom šel, ne bo več.

Tek je edina dejavnost, pri kateri ne razmišljam. Prižgem glasbo in sem čisto v svojem svetu.

Si človek akcije. Kako je Škofja Loka odprta za takšne, kot si ti?

Slabo. Loka mi je ljuba zato, ker imamo zelo veliko hribov, ker ne rabiš avta, ker si pri zdravniku takoj na vrsti. Ko sem živel v Ljubljani, sem čakal toliko časa v dežurni ambulanti, da sem moral z avtobusom v Loko k Romani Pintar. Tek štirih mostov je super, ker je edini, na katerem imaš po vsej trasi navijače, Naj naj 21 tudi z odličnimi prostovoljci. Upam, da bo novi župan več delal na tem. Še kakšen športni dogodek bi lahko imeli, pa tudi kaj več za turiste in nas same. Verjetno bom decembra, če bom imel čas in bom še tu, apeliral za stojnice kot v Ljubljani. Letos so to naredili v Izoli in Slovenj Gradcu brez najemnine, občina je subvencionirala in se je res dogajalo. V Škofji Loki je treba oživiti center, ki je lep in bi se lahko veliko dogajalo. Lahko bi vrnili prireditve, kakršna je bila pred leti ElectriCity, potrebujemo diskoteko. Ne bom krivil prejšnjega župana, malo smo tudi sami krivi. Ločani so malo žleht. Ko vidijo, da nekomu gre, začnejo takoj šinfat in klicat policijo. Malo bolj bi morali stopiti skupaj, verjamem, da bi se dalo kar veliko narediti. Kajti imamo vse. Veliko novih prijateljev, tudi iz drugih držav, spoznam na maratonih in ko vidijo Škofjo Loko, vsi padejo na rit. Ideje so, le glasno jih je treba povedati.

Tudi sam organiziraš prireditve, odziv nanje je bil odličen …

Ja, ampak mi je malo zmanjkalo zagona. Morda še kdaj, zaenkrat ne, morda poleti. Toda bolj bi morali oživiti januar in zimske mesece. Če bi občina dala teh par stojnic s kuhanim ginom ali vinom, bi prišel vsak Ločan – podobno kot v soboto zjutraj bi lahko imeli tudi ob petkih in sobotah zvečer. Malo imam to v načrtu, toda ne še zdaj. Čez čas. Ideja je tudi kakšno drsališče v centru mesta

Veliko novih ljudi sem spoznal, veliko tudi slabih, dreka, hinavcev. So se mi pa odprla vrata v poslovni svet in tudi osebnostno sem zrasel.

Si tudi vsestranski tekač. Kje pa najdeš čas še za to?

Tek je edina dejavnost, pri kateri ne razmišljam. Prižgem glasbo in sem čisto v svojem svetu. Zato je Škofja Loka fajn, ker je povsod veliko potk, stez. Ko ni časa, grem tu naokrog, ko imam čas, pa do Lubnika. Predlani sem bil 60-krat. Tudi Križna gora je krasna. Ko sem živel v Ljubljani, sem rabil avto, kamor koli sem šel. Imamo torej potencial, le izkoristimo ga. Če bomo malo nehali jamrat in ne gledali samo na svojo korist, če bi se Ločani malo združili in kaj tudi prostovoljno naredili, bi bilo lahko še veliko bolje. Žal vsi gledamo samo materialno, zato pa je, kakor je.

Zdaj sem projektni vodja v enem od oglaševalskih podjetij. Je v redu, nekaj novega. Mi je pa, iskreno, malo žal banke, to je bilo mojih najlepših pet let.

Nisi bil edini Ločan v resničnostnih šovih. Si kaj v stiku z ostalimi?

Nisem bil edini, bil pa sem prvi. Stikov nimamo. Lahko pa povem iz preverjenih podatkov, da se je, odkar sem bil jaz v Baru, število prijav v resničnostne šove na Pop TV in Planetu iz Škofje Loke povečalo. Za Bar pred štirimi leti sva bila prijavljena le dva Ločana, zdaj jih je bilo za Loserja in za zadnji Bar že precej več, nekje okrog 10, 15 prijav. Ločani torej počasi že drugače gledajo na to.

Kaj v resničnostnih šovih najbolj pritegne ljudi?

Žalostno, da te kot gledalca najbolj pritegne to, da gre nekomu slabše kot tebi. Rejtingi so največji, ko se nekdo krega, ko nekdo seksa, ko se nekdo tepe, žalostno pa je, da je rejting slab, ko je neka zgodba o uspehu. Če jaz denimo odtečem maraton, je odziv stokrat manjši, kot če bi bila neka afera, če bi se napil ali s kom sprl. In še to: nihče ne gleda resničnostnega šova, pa me vseeno toliko ljudi ustavlja. Vsak reče: slišim, preberem …, ampak vedo pa vse, kaj se dogaja. Trend je reči, da ne gledaš, ampak gledajo pa vsi. Sem pa mislil, da v Loki ne bo tako dobrega odziva na oba Bara, sem bil kar malo presenečen. Kdo pogumnejši me tudi ustavi, nazadnje je bilo v Baru veliko ljudi iz Škofje Loke, največ pa upokojencev.

Loka mi je ljuba zato, ker imamo zelo veliko hribov, ker ne rabiš avta, ker si pri zdravniku takoj na vrsti.

Še anekdota, ki bo verjetno šla tudi v stendap: prišle so štiri babice iz Hrastnika, slikali smo se in malo poklepetali, dobro se jim je zdelo, ko sem tam še pol ure sedel z njimi. Potem so se pa hotele slikati in sem jih naučil delati selfije. Vse so imele nove telefone in sem jim pokazal funkcijo, da lahko obrnejo kamero. To je bilo smeha! Ko so one dojele, za kaj gre, so 15 minut vsaka po svoje delale selfije. To bi moral videti, ne morem ti povedati, kako smešno je bilo v živo (smeh).

Umiril sem se. Ko si zaprt z 20 karakterji, ki jih ne maraš, je to odlična šola.

In za konec: koliko imaš sploh zasebnega življenja?

Zdaj ga imam spet. V času Bara ga nisem imel, če odštejem maratone, sem bil na dveh večerjah s prijatelji. In tudi nisem bil pravi, malo sem izgubil elana, energije, ker me je izčrpavalo. Zdaj se mi zasebno življenje počasi spet vrača, ni še tako kot včasih, se pa vrača v tiste tirnice. Vse se da, samo red, disciplina in organizacija so potrebni.

Foto: FB Emi Nikočević

Avtor: Janez Porenta

0 0 votes
Article Rating