Dve leti oziroma pol mandata županovanja Tineta Radinje občini Škofja Loka sta ravnokar mimo. Ker se obenem prelamlja leto, ki je bilo v marsičem posebno in drugačno od prejšnjih, hkrati pa se že snujejo načrti za leto, ki se nezadržno bliža, se mi je zdelo prav, da torej škofjeloškega župana povabim pred mikrofon – ali natančneje na spletni pogovor –, da bi ocenil doslej prehojeno pot, nekoliko podrobneje komentiral nekaj ključnih izzivov v občini in se ozrl tudi v prihodnost. Danes objavljam prvi del pogovora, prihodnji teden bom še drugega.

Žal ne moreva začeti drugače kot pri epidemiji novega koronavirusa. Kako se je Škofja Loka nanjo odzvala v prvem valu in kako v drugem?

Žal vse letošnje pogovore res začenjamo s koronavirusom, je pa tudi prav, saj so posledice, ki jih je in bo imela epidemija v lokalnem okolju, tako vseobsegajoče, globoke, da bomo žal še kar nekaj časa govorili o tem. Prvi val epidemije nas je presenetil, prestrašil, pretresel temelje tega, kaj so vrednote, kaj in kako stvari počnemo. V Škofji Loki smo se tedaj odlično odzvali in jo zato tudi odlično odnesli – z relativno nizkim številom okužb, z dobro delujočimi podsistemi družbe, od zdravstvenega doma in doma starejših do VDC in šol, in organizacijo civilne zaščite, ki je bila predvsem takrat res odlična.

V drugem valu je razlika v tem, da ko si enkrat v položaju, ko ni več urgentno, ko moraš postaviti sistem, ki ves čas deluje, zagotavlja servis občankam in občanom, in če je še raztegnjeno na daljše obdobje, je to težje. Tudi z vidika, kako prizadeta je bila Škofja Loka s pojavom okužb, ko je bilo celotno območje Škofjeloškega nekaj časa pri državnem vrhu, kar je povzročalo izjemen pritisk na organizacije in javne inštitucije. Najprej in najbolj je bil na udaru Center slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka, ki je hkrati najbolj ranljiv in krhek, ki je prvi val prestal odlično, brez ene okužbe. Ko pa je po nekem nesrečnem spletu okoliščin okužba prišla v dom, je bilo hitro zelo hudo. To je bil tudi največji izziv v lokalnem okolju – pomoč CSS pri njihovih potrebah in vzpostavitev rdeče cone izven doma, da bi preprečili nadaljnje širjenje, kar je bilo uspešno, da se okužba ni razširila v tolikšni meri kot v drugih podobnih domovih po Sloveniji.

Obenem je bil z večjim številom okužb med zaposlenimi izjemno na udaru tudi zdravstveni dom, kjer je bilo treba narediti novo reorganizacijo dela. Izjemno vesel sem bil, da so v vmesnih mesecih, avgusta in septembra, investirali in naredili novo covid-ambulanto z ločenim vhodom, kar je omogočilo umik šotorov s parkirišča in zagotovilo večji standard obravnave covid-bolnikov ali tistih s sumom na covid-19. V drugem valu pa je bil izjemno prizadet tudi škofjeloški vrtec, kjer so se v več enotah razširile okužbe in so imeli že pred zaprtjem v drugem valu veliko kadrovsko stisko zaradi hitrega širjenja okužb z otrok na vzgojiteljice. Ti trije podsistemi – zdravstvo, skrb za starejše in najmlajše – pa so ključni za občino, zato sta tudi Občina in civilna zaščita ogromno skrbi in dela vlagali vanje.

Občanke in občani pa so se po moji oceni na oba vala epidemije odzvali dobro. Velika večina upošteva ukrepe, jih razume in celo spodbuja pri drugih, manjšina – morda še izraziteje zdaj v drugem valu – pa morda ne. Toda v vseh poročilih policije, redarstva, ki jih dnevno obravnava štab civilne zaščite, ni večjih ekscesov, kršitev in neupoštevanja ukrepov.

Katere oblike pomoči ste kot Občina namenili posameznim skupinam občank in občanov, predvsem najranljivejšim?

Že v prvem valu smo vzpostavili Center za pomoč, kar se mi je zdela odlična rešitev za povezovanje potreb, ki so nastale zaradi covid-situacije prebivalk in prebivalcev, s ponujeno pomočjo. Občina zagotavlja institucionalne oblike pomoči, od tega, da so paketi hrane na Rdečem križu in Karitasu, do socialnih pomoči. Stiske pa so bile zelo različnih oblik, od tega, da ljudje v karanteni niso mogli po zdravila v lekarno, do tega, da so potrebovali razbremenilni pogovor zaradi pritiska, ki ga je karantena, samoizolacija ali splošna situacija povzročila. Z občinskim centrom smo skušali vzpostaviti povezovanje med tistimi, ki ponujajo pomoč in so pripravljeni pomagati, in na drugi strani občan(kam)i. Prav za vsakogar, ki se je obrnil na nas, se je našla rešitev.

Kako sicer vi doživljate epidemijo? Navsezadnje vam je skoraj onemogočila živi stik z občankami in občani, vas to kaj ovira pri delu? Pogrešate za segment?

Pogrešam ga definitivno. Tudi tu je velika razlika med prvim in drugim valom. Med prvim smo bili v stanju štabnega dela, ko smo dan in noč reševali probleme, povezane z epidemijo, in pustili redno občinsko delo ob strani. Javno življenje se je tako ali tako ustavilo, medtem ko se zdaj v drugem valu trudimo, da se ne bi ustavljalo to, kar je le še možno poganjati – tudi kulturo po spletu, spodbujanje k športni aktivnosti in ostalo občinsko življenje, od priprave dokumentov do čistih projektov, ki gredo v izvedbo. Zdaj delamo na dveh vzporednih tirnicah, kar je morda še zahtevneje kot v prvem valu, takrat pa je bila večja dnevna delovna obremenitev. Zelo pogrešam »fini« del županovanja – prireditve, druženje … Navsezadnje je za vsak projekt, ki ga zastaviš v življenju, nujno narediti pripravo, izvedbo, zaključek in nato tudi odprtje. Če zadnji del umanjka, se kar vržemo v naslednji projekt.

Premakniva se k občinskemu proračunu. Napovedana uvedba participativnega proračuna je med občankami in občani požela veliko odobravanja in simpatij. Do izvedbe, jasno, ni moglo priti. Bo ostalo samo pri ideji ali se kdaj v prihodnje lahko nadejamo uresničitve?

Izvedba je bila samo zamrznjena za čas epidemije. Takoj, ko bo možno, bomo nadaljevali projekt #Naša Loka, kot smo poimenovali projekt participativnega proračuna. Pripravljamo se na to, da ga v začetku prihajajočega leta štartamo ne glede na razmere. Če ne bo možno izpeljati »fizičnih« delavnic, se bomo potrudili, da jih bomo imeli na spletnih platformah. Naredili bomo celoten proces zbiranja idej s časopisi, radii, spletnimi mediji, nato pa upali, da bo spomladi mogoče izvesti vsaj volitve in glasovanje, sicer bomo šli še v to elektronsko, toda tega si res ne želim.

Cilji tega projekta so dvojni: po eni strani izvesti čim več projektov, izglasovanih od občank in občanov, in jih umestiti v njihove krajevne skupnosti. Ravno tako pa je pomembno tudi, da se ljudje srečajo, pogovorijo o idejah, da pride do Občine in do župana čim več idej, da jih pregnetemo skozi dialog. Če ta del umanjka, smo spet samo pri golih stenah in cestah, le pri izvajanju projektov, toda brez stika. Zelo bi me žalostilo, če bi ta del umanjkal. V proračunih za leti 2021 in 2022 so sredstva predvidena, te dni smo imeli sprejem proračuna v drugi obravnavi – absolutno gremo torej naprej.

Naveživa se še malo na sprejet občinski proračun za leto 2021. Kaj v njem velja izpostaviti?

Zelo dobro se mi zdi, da je občinska uprava najprej pripravila, občinski svet pa v prvi in drugi obravnavi potrdil oba proračuna tako za leto 2021 kot 2022. Tak način dela omogoča nekoliko bolj dolgoročno planiranje, mirnejši potek projektov, ker že vemo, da je njihov finančni del zaprt. Prinaša pa številne projekte, ne bo še miru :).

Daleč največja postavka v proračunu je tradicionalno vzgoja in izobraževanje, tudi v prihodnjem letu je skoraj 5,5 milijona € predvideno za izobraževanje, od tega približno 3,6 za delovanje vrtca – kar je pri 23-milijonskem proračunu veliko. Toda to so večinoma redni stroški za vrtce in šole. Značilnost prihodnjega leta, na kateri je tudi zelo veliko poudarka, so priprave projektov, ki morajo biti zelo hitro sposobni za prijavo na nove evropske razpise. Nadaljujemo priprave na OŠ Jela Janežiča, OŠ Škofja Loka-mesto, Knjižnico Ivana Tavčarja, obnovo Mestnega in Spodnjega trga … To so zaenkrat vse urbanistične in projektantske postavke, morajo pa pripeljati do gradbenih dovoljenj, ki so osnova za prijavo naprej.

Resna postavka v prihodnjih dveh letih, ki še ni povsem zaprta, so protipoplavni ukrepi – tu sodelujemo z državo, ki bo morala prispevati svoj del, dogovoriti pa se moramo še, kakšen natančno bo. Veliko poudarka, 1,6 milijona €, namenjamo vzdrževanju, obnovi in rekonstrukciji cest, ker je kar nekaj projektov nekoliko zastalo ob koncu prejšnjega razvojnega cikla – tudi zaradi investicije kam drugam –, in si želimo tu priti čim bolj na čisto, čim več odsekov rekonstruirati, popraviti, večinoma v okolici Škofje Loke. V Škofji Loki pa, kar je morda največja trajnostna investicija, nadaljujemo izgradnjo kolesarskih stez. Letos smo ob koncu leta začeli z odsekom Stari Petrol–Stari Dvor, prihodnje leto nadaljujemo do železniške postaje, nato pa naprej in tudi nazaj. Tega projekta še ne bo zmanjkalo, mislim, da bomo »kolesarke« gradili prihodnjih pet let.

Greva na posamezna področja. Jasno, da se v Zdravstvenem domu Škofja Loka ta čas povečini ukvarjajo s covidom. Ali to pomeni, da je načrt razparceliranja zdravstvenega doma zastal?

V vmesnem času, avgusta in septembra, smo zelo delali na njem, potem pa je prišel drugi val. Zdaj smo v fazi idejnega projektiranja, toda še ne v smislu risanja rešitev, temveč oblikovanja projektne naloge, ker so se prioritete in pogledi, tudi zaradi epidemije, nekoliko spremenili. Zdravi ljudje hodijo v zdravstveni dom po nujnih opravkih, imamo pa samo en vhod za zdrave in bolne in je preveč ljudi, ki se po nepotrebnem izpostavljajo. Zato smo med obema valoma sedeli z vodstvom zdravstvenega doma in nagovorili to, kako pospešiti selitve določenih storitev in delov zdravstva, ki ne potrebujejo ostalih storitev znotraj zdravstvenega doma in je morda celo logično, da so nekje drugje. V vmesnem času sta se dve takšni, patronažna služba in zdravstvena vzgoja, preselili. Tako lahko pridobimo še kar nekaj prostora.

Pozitivno pri tem je, da se prostorsko in prometno razbremenjuje zdravstveni dom, ker so parkirišča še vedno velik problem. Da bo takšna stavba približno normalno delovala, bo treba zmanjšati število dnevnih obiskovalcev, torej moramo te storitve vzpostavljati na drugih lokacijah. Ugotovili pa smo tudi, da bi določene storitve, pri katerih so potrebe zelo velike in jih je prav razvijati, denimo razvojne ambulante zdravstvenega doma, potrebovale nove prostore nekje drugje, in to so naši izzivi za obdobje 2021-2022.

Eden najbolj pozitivnih in tudi odmevnih letošnjih projektov je bila Odprta (Šolska) ulica. Ko danes z distance gledate na ta projekt, je bil uspešen in kakšne signale vam je dal?

Absolutno je bil uspešen. Okrog 91 odstotkov je bilo pozitivnih odzivov občank in občanov na to, kaj pričakujejo od občine ali od prostora, ki ga uporabljajo vsaj vsako soboto, če že ne dnevno. Veliko je torej tudi obveznosti iz tega projekta in dolžnosti, da če smo že šli v prireditve in ankete in če občani od nas pričakujejo ureditev trajnejših sprememb, se moramo odzvati. Odprto ulico ocenjujem kot izjemno pozitiven projekt s še enim učinkom: komunikacijo z občani. Če imajo možnost vplivati na eno ulico, kako super je tam stati z njimi, se pogovarjati in sprejemati informacije, kaj oni pričakujejo, kako jo bomo uredili!

Ogromno posegov je bilo letos v prometno infrastrukturo, kar je odlično. Še vedno pa ima občina nekaj sivih peg, kjer infrastruktura ni niti približno na dostojni ravni. Katere bi izpostavili?

Če se osrediniva povsem na prometno področje, niti ne na infrastrukturo, se mi zdijo pereča naselja, ki so izjemno izpostavljena s strani državnega omrežja. Tu je največ izzivov. Občinske ceste že nekako rešujemo, najbolj obremenjene pa so državne ceste in tudi največje nevarnosti glede hitrosti so tam. Kar še moramo urejati skupaj z državo, sta naselji Reteče in Godešič ter izjemno izpostavljen vmesni del, pa od Zminca naprej proti Poljanski dolini in tudi v Selški dolini, kjer je državni projekt že najdlje, ker je že sprojektiran del skozi Sotesko. Največji konflikt je med prebivalci, ki živijo ob cesti ali železnici ali celo ob cesti in železnici. Infrastruktura je državna, skrb za občan(k)e pa občinska.

Lokalno skupnost je nedavno zelo razburilo zaprtje nivojskega železniškega prehoda na Trati za ves motorni promet. Kaj se je v tej zgodbi novega zgodilo v zadnjem mesecu, bodo želje krajanov vendarle uslišane?

Tudi mene je zelo negativno presenetilo enostransko ravnanje. O tem prehodu smo se pogovarjali večkrat, imeli javne tribune predlani, se lani spet usedli, pogovorili o dolgoročnih in kratkoročnih perspektivah, potem pa se zgodi s čisto enostransko akcijo zaprtje ob izgovoru rekonstrukcije tirov. Zato smo tudi precej ostro protestirali, dobili sestanek z ministrom, njegovo obljubljeno pomoč in obljubljeno izgradnjo izvennivojskega prehoda. Vseeno pa tudi v vmesnem času ne moremo dopuščati tako neurejenega nivojskega prečenja, kot je trenutno; čakamo na sklic komisije, ki naj bi obravnavala naš predlog, kako bi prehod naredili varnejši, toda še vedno odprt za motorni promet. Pričakujem, da se komisija čim prej sestane, in če nam prižge zeleno luč, bomo v vmesnem času našli rešitev, ki bo varna – omejevala bo tovorni promet, dopuščala pa ostali motorni promet.

Če prav razumem, je komunikacija z resornim ministrstvom tekla. Kaj pa s Slovenskimi železnicami?

S Slovenskimi železnicami smo v stalnih stikih, toda resnega dialoga ni bilo. Enostranska poteza je prišla s strani Slovenskih železnic, toda pripravljenosti razumeti krajan(k)e Trate nisem opazil. Z ministrstva so morda bolje razumeli širšo sliko in potrebe prebivalk in prebivalcev. Bojim se le, da se ne zanašajo preveč le na dolgoročno rešitev, ampak da razumejo, da je tudi kratkoročna stiska velika in jo je potrebno rešiti.

Foto: FB Tine Radinja, FB Občina Škofja Loka in Slovenska filantropija

Pogovarjal sem se: Janez Porenta