V knjigi ‘Moj izmišljen kraj’ je Isabel Allende opredelila temeljno razliko med nostalgijo in napredkom: “Izgnanec gleda v preteklost, olizuje rane; priseljenec gleda v prihodnost, pripravljen izkoristiti priložnosti, ki so mu na dosegu”. Ta refleksija je del njenih spominov, objavljenih leta 2003, ki se osredotočajo na družinske dogodke, otroške izkušnje in čilske običaje.
Slavna avtorica je pojasnila, da to osebno popotovanje skozi območje njenega otroštva vzpostavlja dogodke in Like, ki so obogatili njeno fikcijo. Prav tako je pripovedovalka poudarila, da je ta avtobiografska rekonstrukcija že od samega začetka prežeta z občutki, prepričanji in lastnimi izkušnjami.
Kaj razlikuje izgnanca od priseljenca po Isabel Allende?
Slavna pisateljica postavi dve načini, kako se soočati z življenjem daleč od matične države: prvi sta povezana z bolečino ob izgubi in hrepenenjem po vrnitvi, medtem ko drugi usmerja pričakovanja na priložnosti novega kraja. Allende je ta kontrast gradila na svoji lastni izkušnji, priznavajoč, da je prvotna nostalgija po Čilu ovirala njeno prilagajanje v Venezueli, dokler ni preoblikovala svojega razmišljanja v odprto držo do prihodnosti.
- “Naredi ti veliko uslugo”: globoko razmišljanje Keanuja Reevesa o tem, kako se izogibati toksičnim ljudem
- Albert Einstein je zapustil misel o življenju, ki bi jo moral vsak zapisati: “Če želiš ohranjati ravnotežje, poganjaj se naprej”
Razkol med obema pojmoma leži v stališču do prihodnosti. Rane predstavljajo trpljenje, značilno za prisilni odhod; nasprotno pa integracija spodbuja projekte, ki so na tujem ozemlju povsem novi. Ta razvoj opisuje notranjo preobrazbo avtorice, ki ni iskala univerzalne formule o migracijskih dinamikah, ki jih prečkajo milijoni ljudi ob prečkanju meja.
Ponovni začetek življenja ne pomeni raztrgati s preteklostjo ali ignorirati korenin. Pisateljica je pojasnila, da je domovina, ki jo hrani v spominu, drugačna od tiste, ki jo je našla po več letih povratka. Njen večkrat izrek potrjuje, da se prilagajanje na drugačno okolje soustavi z naklonom do izvora, tudi če spomini in trenutna realnost sledita ločenim potezam.
Kako je izgnanstvo preoblikovalo knjižno ustvarjanje Isabel Allende?
Vojaški udar leta 1973 je raztrgal pot chilenske pisateljice, ki se je morala od leta 1975 naseliti v Venezueli. V trinajstih letih sta ji nostalgia po domovini in stalno pričakovanje konca vojaškega režima zaznamovala vsakdanje življenje. Ta prisiljeni odmik je postala glavni gonilnik za ponovno izgradnjo njene identitete preko literarnega ustvarjanja.
Geografska oddaljenost je sprožila nastanek ‘La casa de los espíritus’. 8. januarja 1981 iz Caracasa je pisateljica začela pismo dedku, ki je bil na smrtni postelji; to besedilo se je razvilo v njeno proslavljeno prvenno delo iz leta 1982. Ta pisna izmenjava je služila kot sredstvo za oživitev družinskih spominov in ohranitev vesolja, ki ji je bil odvzet.
Ta izkušnja razseljenosti je okrepila kasnejša dela o premestitvah ljudi, kot sta ‘Largo pétalo de mar’, navdihnjeno z potovanjem španskih beguncev na ladji Winnipeg in njihovim kasnejšim izgonom. Avtorica je povezala to pripoved s svojim odnosom do Víctorja Peyja, s katerim se je srečevala v venezuelški fazi, priznavajoč vpliv države sprejemnice: “Danes ne bi bila pisateljica brez mojega časa v Venezueli“.
