V sobotni številki časnika »Delo«, tik pred božičnimi prazniki, je v rubriki »Carpe Diem« najti odličen in obsežen pogovor Irene Štaudohar z zaporniškim duhovnikom, Škofjeločanom Robertom Friškovcem. Celoten članek najdemo TUKAJ, v branje dajem le nekaj poudarkov.

Za božič obišče vseh 14 slovenskih zaporov. »Ko pridem v zapor, sem človek ob človeku. Vsi nazivi, nazorski pogledi pridejo pozneje. Poznam doktorja znanosti, ki doma pretepa ženo. Kaj mu pomagajo nazivi?«

Človek za srečo ne potrebuje veliko: »Ko bi vsaj znali bolj zavestno prisluhniti sami sebi in se vprašati, kaj je tisto, kar res potrebujemo. Obstaja pregovor: Kaj bi imel jutri, če bi dobil samo to, za kar sem danes hvaležen? Če bi živeli in razmišljali tako kot danes, bi imeli bolj malo.«

Friškovec ne pomaga le zaprtim, temveč tudi njihovim žrtvam in svojcem. »Žrtve kaznivih dejanj mi velikokrat povedo, da se počutijo ogoljufane. Saj nimajo pravega mesta v družbi, nanje pogosto pozabimo. Nihče jih ne vpraša, kako se počutijo. Včasih imajo občutek, da jih ljudje celo obsojajo, češ da so morda sami krivi, da so se jim zgodile grozne stvari.«

Znati videti človeka, to je lastnost zaporniškega duhovnika. »V tem je smisel. Vzeti človeka z vsem, kar ima v sebi, z vso bolečino, ranjenostjo, padcem, neumnostmi, ki jih je storil, in iskati pot naprej. Toda to mora storiti vsak sam, jaz ne morem delati korakov namesto njih, lahko jih le spodbujam in sem tukaj, kadar me potrebujejo.«

In še: kako se znova naučiti pogovarjati, slišati? »Nočem biti preveč arhaičen, toda sprašujem se, kako spet postati pleme. Naši predniki so se znali usesti v krog in se pogovarjati. Ne komentirati. Govoriti iz srca. Obredi, druženje, to nam manjka, to, da bi se zbrali okoli mize in si pogledali v oči.«

Priporočam v branje!

Foto: YouTube RTV Veseljak

Avtor: Janez Porenta