Ko Slovenija obeležuje 120. obletnico rojstva Ljube Prenner (1906–1977), odvetnika, pisatelja in avtorja tistega, kar mnogi priznavajo kot prvi detektivski roman v slovenščini, bo prihajajoči dokumentarni film posvečen dediščini Prennerja kot najzgodnejše znane zgodovinske transspolne figure v državi.
Rojen v vasi Fara pri Prevaljah v regiji Koroška, tik ob slovensko-avstrijski meji, je Prenner odraščal v dvojezični družini — oče Josip Prenner je bil član nemške Gottschee skupnosti, ki izhaja iz južne Slovenije, medtem ko je mati Marija Slovenka.
»Njemu je oče govoril zelo malo slovensko, mati pa ni znala nemško; v tolerantni družinski atmosferi je Ljuba že zelo zgodaj dobro ovladal(a) oba jezika svojih staršev,« so zapisali zgodovinarji Aleš Gabrič, Polona Kekec in Brigita Rajšter v njihovi letu 2000 biografiji Prennerja.
Po več selitvah se je družina naselila v bližnjem mestu Slovenj Gradec, kjer bojsko življenje manjšega mesta z nastavitvijo na življenje in delo vplivalo na Prennerjevo literarno ustvarjanje.
Pravna in literarna kariera pod pritiski
Prenner je leta 1936 končal študij prava, leta 1942 pridobil doktorat in v Ljubljani odprl odvetniško pisarno med drugo svetovno vojno. Ko je Slovenija bila pod italijansko okupacijo, se je pridružil odporu in s pravnimi znanji pomagal pri izpustitvi številnih Slovencev iz italijanskih zapor.
Po vojni pa so Prennerjeve neodvisne misli prišle v konflikt z novejšimi komunističnimi oblastmi. Prisilno so ga zapirali in več let odvzeli pravico opravljati odvetniški poklic; to obdobje, ki ga opisuje raziskovalka Koroškega regionalnega muzeja Brigita Rajšter, je bilo izjemno zahtevno, vendar ga je odvetnik prestal z dostojanstvom in smislom za humor.
Poleg pravne kariere si je Prenner utrdil tudi ime kot pisatelj. Večina njegovih najbolj znanih del nastane pred vojno; objavljal je kratke zgodbe, novelle, komedije in romane, med katerimi izstopa delo Neznani storilec (Unknown Perpetrator), ki velja za prvi slovenski detektivski roman v tem žanru.
Pozneje tistega leta je bil sprejet v Slovensko pisateljsko združenje. Med vojno pa ga je združenje izključilo potem, ko je bila njegova komedija Veliki mož (Great Man) uprizorjena v ljubljanskem narodnem gledališču leta 1943, dejanje, ki so ga doživeli kot kršitev kulturnega bojkota, ki ga je organiziral odpor pod vodstvom Komunistov. Prenner je bil ponovno sprejet v združenje leta 1976, tik pred smrtjo.
Njegovi pravniški licenco za opravljanje poklica mu je bilo vrnjeno leta 1954, kmalu po tem, ko je v Ljubljani premierno izvedena opera po njegovem libretu A Farewell to Youth, skladatelja Danila Švara.
Svoboden duh, ki je kršil norme
Nov dokumentarni film trans aktivistov in umetnikov Linna Julian Koletnika in Lea Aymarda razkriva plat Prennerjevega življenja, za katero menita, da je prejela premalo raziskovalne pozornosti.
Koletnik trdi, da so dosedanje raziskave večinoma poudarjale Prennerjeve literarne in pravniške dosežke, medtem ko so vprašanja spolne identitete ostajala na robu zanimanja.
»To je poklon temu, kdo je bil Ljuba in česa je dosegal, izven njegovih objavljenih del in pravniške kariere,« je dejal Koletnik. »On je prva dobro znana zgodovinska trans figura, ki si jo Slovenija lahko v določeni meri lasti.«
Rajšter prav tako opisuje Prennerja, ki je bil ob rojstvu dodeljen kot ženska, a je nosil moška oblačila, kot nekoga, ki je že od mladosti izzival družbena pričakovanja. «Bila je svobodna duša. Že v času srednje šole je začela spreminjati svoj videz. V tistih časih so takšne izbire predstavljale številne izzive, tudi v vsakdanjem življenju.»
V zgodovini je Prenner pogosto obravnavan kot ženska, zato so večkrat uporabljeni ženski zaimki; v skupnosti LGBTQ+ pa se uporabljajo različne prakse glede zaimkov, pri čemer nekateri govorijo o Prennerju z obema spolnima zaimkoma, drugi pa raje uporabljajo prvo možnosti.
Del druge skupine Koletnik meni, da so zaimki on/ga najbližji izrazom, ki jih je Prenner uporabljal zase v zasebnem življenju. Morda bi Prenner uporabljal zaimke they/them, če bi takšna možnost obstajala v tistem času, vendar to ni mogoče z gotovostjo potrditi.
Topla in poštena oseba
Ob obletnici je Koroški regionalni muzej organiziral spominski dogodek v gostilni Bučinek v Vodrižu, kraju, kjer je Prenner preživel zadnjih 17 let svojega življenja.
V tem obdobju je Prenner sklenil bližnje razmerje z družino vdove gostilničarke Marije Mrzel Krenker, ki jo je spoznal leta 1960. Ena od njenih hčera, igralka Jerca Mrzel, se spominja odvetnika in pisatelja kot izjemno delovnega, toplega in poštenega človeka.
»Naučil me je predvsem razmišljati svobodno in sprejemati lastne odločitve, ne glede na to, kaj drugi mislijo,« je rekla Mrzel. »In da je poštenost tisto, kar šteje, ne kakšna oseba sem, v katero politično smer spadam ali kako izgledam.«
Od leta 2006 ima gostilna Bučinek posebno spominsko sobo, posvečeno Prennerju, poimenovano Mala stricova soba.
Ob 50. obletnici Prennerjeve smrti, ki jo bodo proslavili septembra prihodnje leto, pripravlja regionalni muzej razstavo, ki bo predstavila nove pridobitve, med drugim Prennerjevo pisalno mizo, stol in zadnjo portretno sliko, ki jo je nekaj tednov pred njegovo smrtjo naslikal prijatelj in priznan slovenski umetnik Božidar Jakac.
