Radovedni popotniški duh je botroval temu, da se je David Stegu, učitelj angleškega jezika in vodja Jezikovne šole Angloka, ki živi pri Sv. Duhu v Škofji Loki, odpravil na pustolovščine in popotovanja tja, kjer živijo drugače: med severnoameriške Indijance, v Nepal in na kirgizijski sedemtisočak Pik Lenin. Dragocene izkušnje je zbral v nedavno izdani knjigi z naslovom »Zakaj pa ne?«, s katero želi tudi druge, zlasti mlade, spodbuditi k pogumnemu soočanju z izzivi trenutnega zahtevnega obdobja.

Ali je bila knjiga posledica vseh tvojih podvigov in pustolovščin, je nastala spontano ali si že med pustolovščinami vedel, da boš napisal knjigo?

Kombinacija vsega tega. Med pustolovščinami me je tu in tam prešinilo, da bi bilo smiselno te dogodke enkrat na nek način povzeti, jih zbrati skupaj. Na odpravi na Pik Lenin, ko je bilo nekaj počitka med aklimatizacijskimi pohodi in je bila glava neobremenjena, edina stvar, h kateri sem stremel, pa je bil vrh, ni pa bilo konstantnih dražljajev kot v dolini, so okoliščine še intenzivneje spodbudile to zamisel. Najbolj intenzivno pa v zadnjem času, v tem sploh za mladino težjem obdobju. Kot učitelj sem namreč s šolarji uspešno izvedel kar nekaj projektov in videl, koliko potencialov imajo ter koliko kreativnosti premorejo. Ko sem sledil vsemu, kar se jim je dogajalo v tem žalostnem obdobju, je bila to še ena, najmočnejša, motivacija. Ker med pisanjem je vnema tu in tam malo padla, oni pa so me spodbudili, da sem stvar zaključil.

 

Ko si že pri motivaciji: kaj pa je bila motivacija za tvoje podvige, pustolovščine, dobesedno odmik – med severnoameriške Indijance, v Kirgizistan, v Nepal …? Kaj te je gnalo tja?

Stvari so se odvijale večinoma spontano. Velikokrat v našem okolju opažam, da so stvari, ki bi bile lahko neprimerno boljše ali pa nam jih manjka. Želel sem si to doživeti drugje, videti, kako denimo Indijanci v Severni Ameriki, ki jih pogosto dojemamo kot »divjake« ali »primitivce«, premorejo neko bogastvo, ki smo ga mi do neke mere izgubili, in kako to deluje v praksi. Medtem ko me je pri pustolovščinah, ki so bile bolj povezane z gorami, zanimalo, kako se bom sam znašel v določenih okoliščinah. Izziv za samega sebe, spoznati kaj novega ter videti, kako bo šlo v težjih situacijah. Ugotavljam, da je to nekaj zelo dragocenega, in priporočam vsakomur. Seveda ne nujno na točno teh lokacijah, pač pa pristop, da zapustiš cono udobja in se odpraviš tudi v okolje, ki ti je neznano, kar te lahko zelo nagradi. Lahko torej rečem po svoje odmik, po drugi strani pa predvsem nek konkreten premik.

Za naročilo knjige lahko izpolnite obrazec na spletni strani www.angloka.si, pišete na info@angloka.si ali pokličete na 031 234 698.

Kaj se torej Zahod lahko nauči od Indijancev in obratno, kaj se Indijanci lahko naučijo od Zahoda?

Zahod se predvsem lahko nauči tega, da celostna podoba človeka zajema tudi pristno duhovno komponento. Ne na način, kakršnega smo vajeni pretežno v institucionalizirani tradicionalni Evropi. Velikokrat ostaja vtis, da se kaj počne le zato, ker je treba, ni globine. Tam pa je bila pristnost, spontanost in zato tudi neprimerno večja kvaliteta zavedanja te dimenzije. Vidim razliko med Evropo in Ameriko, ki ima zaradi svoje specifične zgodovine drugo izkušnjo in malce bolj pristno doživlja marsikaj, medtem ko je Evropa v slabi kondiciji. Tega bi se torej lahko naučili od Indijancev, oni pa od nas – če gledam Slovenijo – to, da večina ljudi kljub vsemu poskuša čim bolj kakovostno narediti svoje delo in čim bolje opravljati svoj poklic. Čeprav sem velik kritik šolskega sistema, je volja in želja po znanju še vedno zelo globoko zakoreninjena v našo družbo, kar je super. To pa bi lahko dali Indijancem, ker lahko, če je seveda na primeren način posredovano in vzdrževano, prinese velike koristi. Oni imajo v povezavi s tem manj izkušenj iz zgodovine, a če je to dostojanstveno narejeno, če ti izobraževalni procesi vključujejo izmenjavo mnenj ter tudi soočanje argumentov za in proti, kar bi moralo biti pomemben del ne zgolj šole, ampak tudi znanosti in družbe na splošno, je to lahko le »plus« zanje in lahko veliko pridobijo.

Na vrhu Mera Peaka (6461 m), z Mount Everestom in Lhotsejem v ozadju. FOTO: Andrej Štremfelj

 

Kako so Indijanci sprejeli enega Davida Steguja medse?

Počutil sem se, da so me sprejeli za svojega na način, da jim sploh ni bil noben problem sprejeti me. Prepričan sem, da bi mi težje sprejeli Indijanca, ki bi prišel k nam. Eden njihovih najbolj znanih rekov je »Mitakuye Oyasin«, kar v prevodu približno pomeni »Vsi smo povezani«. Že na stopnji duhovnosti, ki je najbolj vseobsegajoča dimenzija, se oni zelo živo zavedajo, da smo ljudje med seboj povezani ne glede na barvo kože, izvor in druge stvari, ki nas ločijo. Zmožni so iti prek teh enciklopedičnih mejá. Sam sem se udeležil tudi spravne ježe, kjer sem videl, koliko skrbi oni posvetijo živalim, zato je bila zame res lepa gesta, da sem dobil za tisti dan »v dar« konja in sem lahko z njimi del poti prejahal. Lepo so me sprejeli, drugače skoraj ne bi moglo biti.

David Stegu je avtor letos izdane knjige Zakaj pa ne? FOTO: osebni arhiv

 

Kaj pa gorski podvigi? Dejal si, da so bili nekakšna samopreverba – kaj si spoznal o sebi?

Gore so dokaj spontano vstopile v moje življenje, niso bile od vselej tako močno prisotne. Večjih odprav in pohodov sem se udeležil, ker me je zanimalo to novo, neznano okolje ter ker sem želel sebe še bolje spoznati in videti, kako se odzovem v situacijah, ki so izven cone udobja, kar je bil rezultat tega, da je bil najprej pristen, spontan odnos z njimi, ki sem ga nekaj časa razvijal in gojil, s tem pa tudi ugotovil, da so gore primerno okolje, da greš prek sebe in se o sebi nekaj naučiš. To je zahtevno vprašanje in je nanj težko takoj neposredno odgovoriti. V knjigi je bilo pisanje tega poglavja prav poseben izziv, saj težko vsa ta doživetja v polnosti povzameš z besedami. So bile pa definitivno gore tiste, ki so potem tudi zelo pomembno zgradile most med tistim, kar sem čutil, da Indijanci doživljajo v odnosu do njihovega naravnega okolja, do prerij, kjer so oni videli neprimerno večje bogastvo. Jaz pa to vidim v gorah, ki pa so nam, že kot narodu, na nek način blizu in pomembne. Gore te veliko naučijo o tem, kar si sam zmožen, ker si v okolju, ki je pristno, ki nas zaznamuje kot Slovence, in potem tudi v vsaki situaciji lažje preceniš, kako bi se bilo smiselno odzvati. Ugotoviš pa tudi, kaj vse se da še izboljšati, koliko bogastva, pozitivnih in dragocenih stvari naš narod še premore, a so nekoliko potlačene in skrite ravno zato, ker v dolini ni treba nujno vseh naših potencialov in moči spodbuditi, da nekaj dosežemo, v gorah pa se je treba potruditi, gora ne bo sprejemala polovičarstva, temveč bo merila izključno na stremljenje k maksimumu, ki tudi omogoči uspešen vzpon, odpravo.

Sedemtisočak Pik Lenin s sedla Putešestvenikov na 4150 metrih. FOTO: Andrej Štremfelj

 

Katera od pustolovščin te je najbolj streznila, ti najbolj odprla oči, ti najbolj razširila obzorja?

Z vidika naših percepcij, doživljanj stvari, konkretno narave, je bila najbolj močna in mogočna izkušnja z odprave na sedemtisočak Pik Lenin. V smislu naših človeških izkušenj običajno dajemo prednost tistim, ki so najbolj mogočne, močne, iz tega vidika lahko Pik Lenin izpostavim. Rad pa bi dodal še opažanje, da sem bil pred njim v Nepalu na šesttisočaku, pa ne morem reči, da je bila to manj vredna izkušnja. Morda se to videnje rangiranja izkušenj povezuje z našim rekom, ko pravimo »Vse ob svojem času«. Najmočnejša je bila torej izkušnja vzpona na Pik Lenin, ampak tudi ostale so bile enako pomembne. Nikoli ne vemo, na kakšen način bo imela neka druga izkušnja večjo vlogo za našo odločitev ali ravnanje v prihodnjem življenjskem obdobju. Vsaka posebej me je zaznamovala in poskrbela, da svet vidim vedno lepši, vedno bolj bogat. Kot se skozi naše življenje spreminjajo tudi kakšne definicije glede sveta, glede védenja, glede vsega izkustva, tudi te izkušnje vsaka zase poskrbijo, da se tudi naš življenjski mozaik obogati še s kakšnim novim delčkom.

Prostranstva ameriškega Divjega zahoda. FOTO: osebni arhiv

 

Knjigo si posvetil svojim idrijskim učencem. Zakaj?

Ker so bili oni najzaslužnejši za to, da sem knjigo končal. Imel sem precej vpogleda v to, kako težko je bilo zanje to obdobje, in se mi je zdelo skorajda kot dolžnost, da svoje izkušnje, ki sem jih imel možnost doživeti, v obliki knjige dam naprej – najprej njim in prek njih vsem mladim, tudi mladim po srcu. Oni so me navdušili, ker so skozi vse projekte, ki smo se jih lotevali – snemanja filmov, športne dejavnosti –, pokazali, koliko pristnih vrednot, vrlin še premorejo. Pravim »še«, ker žal opažam, da v mnogo krajih kar izginjajo spoštovanje, zavzetost do dela, iskrenost, pogum. To je bila zame velika motivacija, glede na to, koliko so bili oni že pri teh letih sposobni zavzeto in odgovorno pristopiti do nekaterih stvari, se mi je zdelo, da so lahko močan vzor tudi za starejše, odrasle ljudi. Knjiga je torej posvečena njim, ker preprosto premorejo močan zgled za vsakogar. Tako kot si želim, da bi bila knjiga spodbuda za vsakogar v teh težjih časih, so tudi oni močan zgled za vse ljudi, stvari so namreč med seboj še kako povezane.

Skupinska slika z Dneva hokeja v Idriji. FOTO: Neža Gnezda

 

Pa tvoja življenjska pot: si še učitelj angleščine na šoli?

Trenutno se polno posvečam svoji zasebni jezikovni šoli Angloka, kjer še naprej učim angleščino in ji v zadnjem času posvečam več časa, za razliko od preteklih let, ko sem tudi deloval v javnih šolah. V tistem obdobju je bila Angloka prisotna v manjšem obsegu, zdaj je v večjem. Obenem pa poskušam v tem obdobju po svojih močeh pomagati pri izzivih, s katerimi se v tem času soočajo zlasti mladi.

Večjih odprav in pohodov sem se udeležil, ker me je zanimalo to novo, neznano okolje ter ker sem želel sebe še bolje spoznati in videti, kako se odzovem v situacijah, ki so izven cone udobja.

Kakšno je glavno sporočilo tvoje knjige »Zakaj pa ne?« mladim?

Knjiga »Zakaj pa ne?« mlade in mlade po srcu predvsem spodbuja, da si vsak zastavi naslovno vprašanje in da skušamo naslov videti zlasti kot močno, globoko spodbudo, ki ne velja le za trivialne dogodke iz vsakdanjega življenja, temveč da poskusimo iz sebe najti tiste kvalitete, s katerimi smo poslani na ta svet, da ga naredimo lepšega, in potem s pogumom, ustvarjalnostjo to odkrivati in korak za korakom doprinesti k lepšemu svetu. Tako da je spodbuda k motivaciji in k pogumu. Vsak od nas hodi svojo pot in zato tudi odločitev glede glavnega sporočila knjige v končni fazi prepuščam vsakemu bralcu posebej.

Ostali sogovorniki v rubriki Ločan ekspres TUKAJ.

Pogovarjal sem se: Janez Porenta