V širšem izboru za slovensko žensko odbojkarsko reprezentanco, ki je nedavno nastopila na evropskem prvenstvu, je bila tudi komaj 19-letna Škofjeločanka Polona Frelih, za katero je izjemna klubska sezona. Začela jo je kot novopečena korektorica novogoriškega GEN-I Volleyja, končala pa kot državna podprvakinja in četrta najučinkovitejša igralka lige.
Tudi v novi sezoni ostaja na severnem Primorskem (že v sinočnjem 1. kolu je k zmagi Novogoričank s 3:2 nad favorizirano Novo KBM Branik prispevala kar 25 točk), s klubom bo igrala tudi v Evropi. Istočasno pa je brucka na Ekonomski fakulteti. S Polono sem se pogovarjal poleti, ko imajo športniki za odtenek več časa za oddih …
Že tvoja mami Irma, ki prihaja iz »odbojkarskega« Kanala, je bila odlična odbojkarica, prav tako kot ti je igrala za novogoriški klub. Ti je bila torej odbojka položena že v zibelko?
Odbojka mi ni bila položena v zibelko, saj me mami nikoli ni prepričevala ali govorila o tem, da bi jo trenirala. V četrtem razredu sem ji omenila, da mi je ta šport všeč, ona pa takrat sploh ni vedela, da v Škofji Loki obstaja odbojkarski klub.
Torej te mami ni še bolj spodbujala ali motivirala za odbojko? Kdaj si jo začela igrati, si kot otrok trenirala še kakšne druge športe?
Ko sem ji enkrat povedala, da sem zainteresirana, je bila zelo vesela in me podpirala. Odkar pomnim, me je velikokrat vozila na treninge, hodila na moje tekme in me motivirala.
Športov razen šolske gimnastike nisem trenirala, sem pa štiri leta obiskovala glasbeno šolo, a sem se zaradi odbojke iz glasbe preusmerila v šport.
Kaj ti je prva leta pri odbojki povzročalo največ težav, česa se je bilo najtežje naučiti?
Na začetku mi je največ težav povzročala višina, saj sem tako hitro rasla, da sem bila zelo nerodna in se velikokrat spotaknila sama ob sebe.
Oba tvoja starša sta visoka, ti meriš 184 cm. Ti je bila višina tudi pozneje kdaj tudi v napoto?
Na začetku sem bila torej zaradi višine zelo nerodna, prav tako sem bila vedno najvišja in zato sem se velikokrat počutila neprijetno. Danes mi višina predstavlja le plus za šport.
Kot otrok si imela tudi obdobje, ko je izgledalo, da boš končala odbojkarsko pot. Kaj te je prepričalo, da si nadaljevala?
Preprosto nisem več imela želje nadaljevati. Potem pa sem bila povabljena, da začnem trenirati v Ljubljani, in to mi je dalo motivacijo za nadaljnjo pot.
Si Škofjeločanka, ampak za škofjeloški klub nisi veliko igrala. Kako to?
Doma sem igrala 5 let. V četrtem razredu sem šla prvič na trening, nato pa začela trenirati in tam igrala do konca osmega razreda. V devetem razredu sem šla v Ljubljano, v Krim.
Največ časa si preigrala prav v Krimu, tam si tudi zgodaj dobila prve izkušnje v članski konkurenci. Zakaj Krim?
Dobila sem klic in povabilo, da zaigram za barve kluba. Seveda sem bila vesela, saj je bil to pri mladih letih dokaz, da mi lahko kaj uspe, če bom trenirala z boljšimi, starejšimi in tako lahko napredovala.
Zdaj si korektorica. Je bilo tako tudi v mlajših selekcijah?
Od vedno sem bila korektorica. Ker sem levičarka, je to neke vrste plus, ki ga imam, da sem od vseh igralnih položajev na tem lahko najboljša.
Po eni strani ste korektorji najbolj izpostavljeni, ker dosegate največ točk, po drugi strani pa je to zahteven igralni položaj, ker dobivaš težke žoge. Si rada korektorica?
Ja, res je, da sem na ta položaj navajena in mi je verjetno zato dodatno pri srcu, pa tudi drugače. Zdi se mi, da je to poseben položaj, saj mora trener res verjeti vate, da boš kljub težki žogi ali podaji uspel rešiti situacijo.
Pred lansko sezono si naredila velik korak v karieri: podpisala si z novogoriškim GEN-I Volleyjem in z njim postala državna podprvakinja, hkrati pa si se uveljavila tudi kot ena najboljših korektoric v ligi. Je bila to sanjska sezona?
Ni bila sanjska sezona, s tem sem šele začela mojo pot malo bolj resno. Res je, da smo postale državne podprvakinje, a za to je bilo treba veliko dela. V tem letu sem napredovala, vseeno pa potrebujem še ogromno treningov, truda in dela. Zame je bilo vse novo, zamenjala sem okolje, šolo in klub in na začetku je bilo kar težko. Zdi se mi, da sem v tem letu dobila tako športno kot življenjsko znanje, da sem sedaj bolj samostojna in odrasla. To je za igranje v prvi članski ligi kar potrebno.
Bila si tudi četrta najučinkovitejša igralka lige. Si po sezoni dobila ponudbe kakšnih drugih klubov ali celo iz tujine?
Nisem, zavedam se svojih pomanjkljivosti in neizkušenosti, ki jih bom poskušala čim hitreje izboljšati.
Polona Frelih (levo) in Ula Jelina
Z menjavo okolja (Ljubljana – Nova Gorica) si morala zamenjati tudi srednjo šolo. Si imela s tem kaj težav?
Prve tri letnike sem obiskovala Gimnazijo Škofja Loka in se tako vsakodnevno vozila v Ljubljano na treninge. Z zamenjavo kluba sem bila primorana zamenjati tudi šolo, tako sem se v četrti letnik prepisala na Gimnazijo Nova Gorica. Na začetku je bilo težko, ker je bilo vse novo. Odkar sem se enkrat privadila, mi je tukaj super. Ozračje, ljudje, lokacija, super se počutim tukaj.
Kako sicer usklajuješ športne in šolske obveznosti, čemu daješ prednost? So učitelji razumevajoči?
Potrebna sta organiziranost in motivacija. Odločila sem se, da vse uspešno zaključim, in si zastavila cilje, kako bom to izpeljala. Zjutraj šola, popoldan trening in po treningu učenje. V prejšnjem šolskem letu je bilo res naporno vse usklajevati, a je uspelo. Če imaš željo, se vse da. Datume za spraševanja sem v šoli izbrala sama, teste pa sem vse pisala redno brez prestavljanja, saj vem, da bi bilo prestavljanje in zavlačevanje le potuha, ki bi me na koncu stala ogromno, vse bi se mi nabralo. Poskušala sem vse urejati sproti.
Letos si bila maturantka. Kako je šlo na maturi in kateri študij si izbrala?
Zaključila sem četrti letnik in maturo. Maturo sem opravila nad pričakovanji in se vpisala na Ekonomsko fakulteto, pravkar sem začela študij.
Ti ostaja kaj prostega časa? Za kaj ga porabiš?
Med sezono ga je bolj malo, a se tudi najde. Porabim ga za druženje s prijatelji, sprehode ali pa obisk družine in sorodnikov.
Menda zelo rada kuhaš. Katera je tvoja največja specialiteta, ki jo pripraviš? Pa sicer kot športnica paziš na prehrano?
Rada kuham, ko imam čas, ne maram hiteti. Kuham bolj preproste recepte, zahtevnejše prepustim sestri, ki res odlično kuha. Kot športnica pazim na prehrano, seveda pa si privoščim tudi kaj sladkega.
Vrhunski šport potegne za sabo tudi veliko potovanj. Rada potuješ? Kje vse si že bila in kje ti je bilo najlepše?
V novi sezoni bomo z ekipo nastopile v evropskem tekmovanju CEV, tako da še letos odpotujemo na Nizozemsko ali v Grčijo. Sicer pa rada potujem, rada raziskujem druge države, narode in preizkušam drugo hrano. Z odbojko sem zaradi raznih tekmovanj obiskala malo bolj oddaljena Norveško in Izrael, z mladinsko reprezentanco Severno Makedonijo in Slovaško. Izven odbojke pa še vse sosednje države, Grčijo, Nemčijo, Egipt, Izrael, Tajsko in Veliko Britanijo.
Odbojka ni kontakten šport, si vseeno že imela kakšne hujše poškodbe?
Na srečo ne. Veliko je tudi na preventivi, na čemer v klubu veliko delamo.
Kakšni so tvoji načrti in izzivi za prihodnost? Članska reprezentanca?
Z manjšimi koraki in izzivi do večjih rezultatov. To postavljam sproti. Najprej se moram še bolj izboljšati v določenih potezah. Letos sem bila v širšem izboru za člansko reprezentanco.
Imaš odbojkarskega vzornika ali vzornico?
Imam, Paolo Egonu, prav tako kot jaz je tudi ona korektorica.
Kje kot igralka lahko še najbolj napreduješ?
Ker sem lani prvič zares zaigrala v prvi ligi, sem napredovala v bloku, obrambi in napadu. Najbolj pa sem v tem letu pridobila samozavest. Na začetku sem imela s tem še kar nekaj težav, sedaj opazim razliko.
Pogovarjal sem se: Janez Porenta
Foto: FB Gen-I Volley