Vam je prispevek všeč?

Za tokratnega gosta v rubriki »Ločan ekspres« sem pa res vesel, da je pristal na sodelovanje. O njem sem pisal že nekajkrat, saj dosega odlične mednarodne tekmovalne uspehe, sicer pa je vsestranski, srčen in izjemno dejaven poklicni in prostovoljni gasilec. ROK KOŠIR je poveljnik Prostovoljnega gasilskega društva Trata in član Gasilske brigade Ljubljana, srečen in vesel, da je njegov konjiček prerastel v poklic, ki mu daje vsakdanji kruh. Če bi radi bolje spoznali, kaj počne, večkrat preberite predvsem zadnji odgovor

Od kdaj sploh strast do gasilstva, ste imeli v kom še posebno spodbudo, da ste se odločili za to pot?

Že kot otrok sem vedel, da bi rad pomagal ljudem, ko rabijo pomoč – bodisi v obliki tehnične pomoči ali pa prve pomoči. Tako da želja je res bila iz otroštva (smeh). V gasilske vrste sem se vključil kot pionir z 8 leti, resneje pa sem se začel ukvarjati nekje pri 13 letih. Nekakšen vzor so bili vsi moji kolegi v matičnem društvu PGD Trata. Vsi so nekako vplivali na moj razvoj in spoznavanje tega poslanstva.

V Gasilski brigadi Ljubljana, kjer sem trenutno zaposlen, imamo okrog 6 do 8 intervencij dnevno, kar na letni ravni pomeni okrog 2200 intervencij.

Ste poklicni in prostovoljni gasilec. Pojasnite mi, prosim, glavne razlike.

Drži. Imam to »srečo«, da je moj hobi postal poklic oz. nekaj, kar mi prinaša mesečni dohodek. In to je glavna razlika … Poklicni gasilci s(m)o plačani za naše delo, prostovoljni gasilci pač ne. Razlika je tudi v tem, da poklicni gasilci delamo v t.i. ruskem turnusu 12/24/12/48 in smo v gasilskem domu, kjer delamo razna opravila ali izvajamo vaje, seveda čakamo tudi na intervencije. V Gasilski brigadi Ljubljana, kjer sem trenutno zaposlen, imamo okrog 6 do 8 intervencij dnevno, kar na letni ravni pomeni okrog 2200 intervencij, kar pa je, če govorim o odsotnosti z delovnega mesta, preveč za prostovoljne gasilce. Je pa res, da tako rekoč vsi poklicni gasilci prihajajo iz prostovoljnih vrst, saj si je večina od njih želela to delo opravljati še poklicno.

Na območju škofjeloške občine deluje kar nekaj prostovoljnih gasilskih društev. Kako sodelujete med seboj?

Tako je, v GPO Škofja Loka (gasilsko poveljstvo občine) imamo 8 prostovoljnih gasilskih društev. Naše medsebojno delovanje je dobro, osebno pa menim, da imamo še vedno nekaj manevrskega prostora za izboljšavo. Tako kot pri vsaki stvari v življenju (smeh).

Če se ozreva na lansko leto: koliko dela ste imeli gasilci PGD Trata v primerjavi s prejšnjimi leti? Kaj ste počeli največkrat?

Lani smo imeli v PGD Trata 43 intervencij, kar je naše povprečje že kar nekaj let. Če ne upoštevano naravnih nesreč (žled, poplave …), takrat je številka mnogo večja. Največkrat smo opravljali tehnične intervencije – nujna odpiranja vrat, pomoč reševalni postaji ali pa črpanje vode.

Na naše delo mnogokrat preži nevarnost. Živ dokaz sem sam, saj sem se nedolgo nazaj poškodoval na intervenciji in dobil nekakšno »klofuto« realnosti našega dela.

Kako občani dojemajo vaše delo? Verjetno vas, gasilce, obravnavajo z naklonjenostjo, spoštovanjem?

Seveda, občani nas spoštujejo in nas tudi temu primerno sprejemajo, ko nas vidijo, še posebej tisti, ki smo jim v preteklosti pomagali. In ko vidiš osebo, ki si ji pomagal in ti vrača spoštovanje, je nepopisen občutek zadovoljstva in sreče. Seveda pa se najde tudi kdo, ki misli, da je »odporen« na nezgode, in se temu primerno tudi obnaša do nas. Na koncu pa nesreča nikoli ne počiva in tudi mi kot reševalci nismo odporni na nezgode.

Koliko se prostovoljno gasilstvo v Škofji Loki prenaša na mlajše generacije in rodove? Je veliko »podmladka«?

Podmladek je danes že skoraj problematika, saj so naši najmlajši vse bolj obremenjeni in zanimanje za gasilstvo v nekem obdobju izgine. In to bo nekoč težava, ker če ni podmladka, pozneje ni operativnih gasilcev. V zadnjem obdobju imamo to srečo, da se nekateri pridružijo našim vrstam že nekoliko starejši in lahko že takoj začnejo izobraževanje za operativnega gasilca.

Vi tekmujete tudi na mednarodnih tekmovanjih. To je verjetno za gasilca svojevrsten izziv?

Seveda. Vsako tekmovanje je nekakšen izziv zate oz. nek cilj, zanj treniraš in ta cilj te motivira, da si športno aktiven, saj je gasilsko delo samo po sebi zelo fizično naporno in ga mora biti vsak gasilec sposoben opravljati. Seveda obstajajo tudi drugačna tekmovanja, npr. v vrvni tehniki, na katerih pa s pomočjo tekmovanja izboljšujemo naše sisteme za reševanje in naše razmišljanje.

In ni dneva, ure, minute in sekunde, da bi obžaloval svojo odločitev za ta poseben poklic oz. posebno poslanstvo.

Imate v spominu kakšno »anekdoto« iz vaše gasilske »kariere«? Se vam je, kot gasilcu, zgodilo kaj nenavadnega, nevsakdanjega?

V gasilskem delu je zanimivo to, da nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ ali kaj lahko doživiš. Kot gasilec sem doživel že mnogo nenavadnih stvari ali prigod – bodisi dobrih ali slabih. Ob takih trenutkih vidiš najboljšo in najslabšo plat človeštva.

V svoji karieri sem reševal že iz takih nemogočih prostorov in krajev … pod vlakom, prisoten sem bil pri letalski nesreči, nesrečah z nevarno snovjo, ko smo gasili in se je na nas podrl strop ali ko smo gasili streho in se je ob premikanju pod našimi nogami vdrlo v spodnje nadstropje. Spomnim se, ko smo reševali ob hudi nesreči, kjer smo se borili za življenje otroka, a žal neuspešno; spomnim se, kako smo ob poplavah v Ljubljani reševali živali, ki so bile ujete v vodi; spomnim se, ko sem šel po pogoreli strehi proti neki varni točki, a med tem, ko sem hodil po nosilni konstrukciji, je ta malo popustila, v naglici sem se prijel za dimnik, ki pa je na žalost hotel iti z mano v spodnji prostror. Padel sem približno 2 metra, nato pa me je rešil sodelavec, da nisem padel še dodatnih 6 metrov na dvorišče.

Ampak to je samo nekaj od mnogih primerov, kaj vse sem doživel. Si rečem, da bi lahko počasi že kakšno knjigo napisal (smeh).

Včasih, ko me ljudje sprašujejo, kaj vse delamo, jim razložim, da smo po navadi tam, kjer je prisotna nevarnost oz. okolje, ki se je spremenilo v nevarno okolje zaradi različnih razlogov, potem pa moramo mi posegati v to nevarno območje, tvegati naše zdravje in življenje, da lahko rešimo ponesrečeno osebo.

Doživimo pa tudi kakšne »lepe« intervencije, kot so reševanje muckov z dreves, reševanje pava, reševanje ujete srnice sredi Ljubljane … Take intervencije so zanimive predvsem, ko vidiš, kako ti živali, ki si jim pomagal, na nek svoj način izkažejo hvaležnost. To je nekaj posebnega.

Na naše delo mnogokrat preži nevarnost. Živ dokaz sem sam, saj sem se nedolgo nazaj poškodoval na intervenciji in dobil nekakšno »klofuto« realnosti našega dela.

In ni dneva, ure, minute in sekunde, da bi obžaloval svojo odločitev za ta poseben poklic oz. posebno poslanstvo, ki ga zelo rad opravljam z vsem svojim srcem in dušo in ki ga bom opravljal še dolga leta (smeh).

 

Ostali članki iz rubrike Ločan ekspres TUKAJ.

Foto: FB Rok Košir

Avtor: Janez Porenta

________________________________

Poznate Ločanko ali Ločana, ki bi ga/jo bilo vredno predstaviti v rubriki “Ločan ekspres”, v kateri predstavljam ljudi, ki so uspešni na svojem področju? Sporočite mi na info@loske-novice.si.

 

0 0 votes
Article Rating