Dan pred slovenskim kulturnim praznikom, Prešernovim dnem, je Občina Škofja Loka, v sodelovanju z Osnovno šolo Škofja Loka – Mesto, že tradicionalno pripravila osrednjo občinsko proslavo v Sokolskem domu, osrednji govor pa zaupala človeku, ki je že dolgo vrsto let nepogrešljivo vpet v kulturno dogajanje v Škofji Loki.

Nekdanji ravnatelj Knjižnice Ivana Tavčarja, predsednik Občinske kulturne skupnosti in Društva bibliotekarjev Gorenjske, učitelj slovenskega jezika, fonetik in lektor za zborni jezik in govor, svetovalec za govor v gledališču, dramaturg, režiser in avtor izvirnih dramskih besedil in priredb, že vrsto let stalni član Loškega odraLUDVIK KALUŽA, ki bo letos prejel posebno priznanje sklada za področje gledališke dejavnosti, Linhartovo listino.

Ker si njegove misli zaslužijo javni odmev, njegov govor na proslavi na predvečer slovenskega kulturnega praznika v Sokolskem domu v nadaljevanju objavljam v celoti.

 

»Bogatejši so pač drugi jeziki, pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo. Ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja …« (Cankar)

 »Besedila za svoje skladbe pišem v angleščini, ker se v tem jeziku lažje izrazim.« (neimenovan mladi slovenski popevkar, ne edini)

»Kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti.« (Koseski)

Spoštovani!

Moj poklon vam vsem, ki si štejete v dolžnost (sam mislim, da lahko tudi v čast), da se udeležite slovesnosti na predvečer slovenskega kulturnega praznika!

Morda pričakujete, da bom nocoj slovesno govoril o uspehih in dosežkih kulturnikov na Loškem. To bi se sicer spodobilo in bi bilo prav, vendar menim, da so ti uspehi bolj ali manj znani nam vsem, ki te dejavnosti (pa naj bo glasbena, likovna, literarna ali gledališka in še kakšna) vsaj malo spremljamo, in navsezadnje so nam znana tudi priznanja zanje tako na regijski kakor na državni ravni. Vendar ne bom govoril o tem.

Te tri navedke iz slovenske literature in popularne kulture sem izbral zato, ker nameravam govoriti jeziku, o slovenskem jeziku, njegovi veljavi, njegovi rabi in njegovem družbenem položaju.

Najbolj razširjena med Slovenci (tudi med našimi veljaki, politiki, znanstveniki) je misel, da je slovenski jezik majhen jezik, ker ga govori in piše maloštevilni narod. Vsem, ki tako mislijo, je treba naravnost povedati: ni majhnega jezika, majhen je samo tisti, ki tako razmišlja. Kako je mogoče govoriti o majhnosti jezika, v katerega so prevedena vsa najpomembnejša literarna in znanstvena dela svetovne omike? Če obstaja še kako pomembno svetovno delo, ki v slovenščino ni prevedeno, to ni zato, ker je slovenščina majhna in nesposobna, temveč zato, ker se morda še ni našel dovolj strokovno in jezikovno usposobljen prevajalec, ne pa zato, ker naj bi bilo tako delo neprevedljivo zaradi »velikosti« jezika, v katerem je nastalo. Ali je ta jezik res bogatejši od našega?  Ali se ni motil celo Cankar?

Slovenski jezik je najbolj prvinski in najbolj vseobsežni izraz slovenske kulture v najširšem pomenu te besede. Slovenski jezik ni samo naš materni jezik, to je tudi po Ustavi uradni državni jezik Republike Slovenije, je tudi eden uradnih jezikov Evropske skupnosti. Ali znamo spoštovati ta njegov položaj? Prav zanimivo bi bilo vedeti, koliko slovenskih evropskih poslancev v Evropskem parlamentu redno uporablja slovenski jezik. Spoštovanja in ljubezni do svojega jezika ne izkazujemo s pripovedovanjem, kako imamo ta jezik radi, temveč z njegovo dosledno rabo v vseh družbenih položajih. Tudi slovenska država kot država svojega jezika ne spoštuje dovolj. Da je to res, nazorno kaže npr.  nedavna vest, da bodo delavce, ki bodo delali v tovarni, ki bo stala dobesedno na njihovem slovenskem dvorišču, vozili v Gradec na tečaj nemščine. Ali zato, da bodo bolj evropsko razgledani? Ne, pač pa zato, da bodo za skromno plačilo vdano izpolnjevali ukaze tujega delodajalca v njegovem jeziku. Kaj ne bi bilo naravneje in ceneje, ko bi se tisti direktor in nekaj tujih delovodij naučili slovensko? Ali res tako slepo zaupamo Evropi, da smo pripravljeni žrtvovati tudi svoj jezik?

Slovenska država ne spoštuje dovolj svoje ustave in zakona o javni rabi slovenskega jezika, celo krši ju (ne drznem si sicer reči, da kar zavestno), ko dovoljuje, da se po Sloveniji vse bolj bleščijo tuja poimenovanja podjetij, pa naj bodo zasebna ali državna. Ali je zaradi tujih imen res kaj večji njihov dobiček?

Kako že: kdor ponižuje se sam …?

Mladenič iz navedka (in tako še številni, pa ne samo mladi) pravi, da se v angleščini lažje izrazi kot v slovenščini. Morda pa le ni uporabil pravega izraza in bi moral reči, da se v angleščini lažje prodaja? Bolj verjetno je, da slovensko ne zna dovolj. Ali pa si le ne upa dekletu po slovensko izreči, da jo ima rad, ker bi ga to preveč neposredno zavezovalo.

In še naprej: Ali se ne bi v tujem, največkrat nemškem, jeziku lažje izražali vsi tisti slovenski literarni in znanstveni pisci, ki so se celo šolali izključno v tujini v nemščini ali latinščini? Ali se Trubar ne bi lažje izražal v nemščini, pa še ob tolikšni nerazvitosti slovenskega knjižnega jezika, da ga je moral sam celo ustvariti? Ali se ne bi v nemščini lažje izražal Prešeren? Iz nekaj njegovih pesmi v nemščini lahko razberemo, da je tudi v tem jeziku pesniški mojster. Ali se ne bi lažje izražal v nemščini Cankar in tako morda več svojih knjig celo prodal? Ali se ne bi lažje s svojim strokovnim jezikom izražali v nemščini vsi tisti znanstveniki, ki so študirali na Dunaju in na nemških univerzah, pa so se kljub temu trudili, da so ustvarjali slovensko strokovno izrazje? In, ali se ne bi tudi naš oče Romuald, avtor Škofjeloškega pasijona, ki je vpisan celo na seznam Unescove nesnovne kulturne dediščine, lažje izrazil v nemščini ali latinščini, pa se je kljub temu trudil, da je evangeljsko sporočilo o Kristusovem trpljenju nam Slovencem prinesel v našem jeziku? ‒ Ali se ne bi mogel pesnik čez 30.000 stihov obsegajočega slovenskega epa Vrata nepovrata, Boris A. Novak, tudi letošnji Prešernov nagrajenec, bolje izraziti v francoščini, ki jo kot prevajalec obvlada do najintimnejših globin? Vsi ti pisci so se globoko zavedali, kako pomemben je razvit domači jezik tudi za vsakršen narodov razvoj.

Med nami Slovenci velja tradicionalno prepričanje, da ‒ »slovensko pa ja vsi znamo, zakaj bi se slovensko morali še učiti«! Zanimivo: vsi narodi vedo, da se morajo svojega knjižnega jezika naučiti, le Slovencem se nam zdi, da nam tega ni treba. In tako se učimo tujih jezikov (s čimer načelno ni nič narobe), v svojem, ki ga pa »ja znamo«!, pa ostajamo nekakšni invalidi. In še ena, boleča zanimivost: odkar je slovenski jezik po osamosvojitvi tudi z ustavo zaščiten in uradno državni jezik, se zdi, kakor da je zdaj skrb zanj odveč. In še enkrat: Ali res tako slepo zaupamo Evropi?

Pravimo, da smo z osamosvojitvijo in demokracijo dobili tudi nov jezik, ki  se imenuje svoboda govora. Res je, svoboda govora je nedvomno visok izraz kulture, toda ali je kultura tudi tista svoboda govora, ki je prostaški govor, ki je sovražni govor? In ki se razrašča tudi na radijskih in televizijskih postajah že do neokusnih meja? Nekateri se sprašujejo, ali je to še slovenski jezik? Da, tudi to je slovenski jezik, ki mora imeti razvito možnost za izražanje tudi najskrajnejših stanj človeškega duha. Zato z jezikom kot jezikom ni nič narobe. Hudo pa je nekaj narobe s človekom, ki tak jezik javno uporablja!

Jezik ni samo sredstvo za opisovanje objektivnega sveta, to je tudi izraz najglobljega človeškega čustvovanja; svojo dušo, svoje srce lahko najbolj neposredno in do bolečine iskreno odprem le v domačem jeziku.

Slovenski jezik je tudi najširše gledano slovenska kultura, samosvoja, samorasla in nikoli samozadostna. Slovenska kultura pa je tudi slovenska domovina, ki naj bo vsem, ki v njej prebivamo, dobra mati. Imejmo jo radi, in ljubimo njen, svoj jezik, iz vsega srca, nikar samo z levo ali desno polovico.

Jutri je Prešernov dan, praznik vesoljne slovenske kulture. Praznujmo ta dan tudi z zavestjo, da slovenska kultura ni le enodnevna krizantema v gumbnici, temveč trajno stanje našega duha, ki je preživel vojne in zavojevalce, zato si upamo verjeti, da bo preživel tudi pohlepni pridobitniški mir.

Začel sem s Cankarjem, pa naj z njim še končam, torej: »Slovenska beseda je beseda praznika petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno pritrkavanje in zvezde se na svoji svetli poti ustavijo ter se zazro na čudežno deželo pod seboj.«

V Škofji Loki, 7. svečana 2018                           Ludvik Kaluža

 

Foto: Gorenjci/Ana Marija Miklavčič