Luis Har, argentinsko-izraelski preživeli napada Hamása z dne 7. oktobra 2023, je obiskal Limo, da predstavi ‘Rescatado’, svojo knjigo spominov o 129 dneh, ki jih je preživel v ujetništvu. Rešen s strani izraelske vojske, računovodja kibuca Urim, danes postavljen v pripovedovalca te nočne more, je svojo zgodbo prav tako predstavil v šoli León Pinelo. V tem pogovoru z La República tri leta po masakru razpravlja o njegovi izpustitvi, o razpadu zaupanja do ljudi, s katerimi je vsak dan delal v skupnosti, in o upanju, da bodo njegovi vnuki živeli v miru.
-Bil je v ujetništvu 129 dni. Kako danes gledate na svojo izpustitev?
–Moja izpustitev je bila zelo pomembna. To mi je povrnilo življenje.
Tudi mi je dalo poslanstvo, da pripovedujem in opominjam na to, kar se je zgodilo 7. oktobra. Bil sem zelo vesel, da sem bil rešen s strani izraelske vojske in da sem lahko zapustil vso to nočno morijo, brez da bi kdo bil poškodovan. To je bila naša sreča, da nihče od nas ni bil ranjen ali umrl tiste noči.
In potem sem začutil, da sem tam tudi dobil svojo poslanstvo razširiti svoj svet in nadaljevati življenje tukaj in pripovedovati, kaj se je zgodilo.
Zgodba moje knjige je tudi moja zgodba, in trudim se ne govoriti o drugih ali o politiki.
– Kaj sem počel v kibucu Urim pred napadom?
-No, najprej živim v drugem kibucu, ki se imenuje Urim. V zadnjih 40 letih sem delal v računovodstvu kibuca Urim. Bili so dnevi, ko sem delal 10 ur, 10 ali 12 ur, če je bilo treba. Bil sem odgovoren za vse kreditne kartice, najemnine ter številne druge zadeve, povezane z računovodstvom kibuca.
Poleg tega plešem v plesnih skupinah, zato sem vedno šel plesat in se tudi družil z ljudmi, smo igrali gledališče. Torej moje življenje ni bilo samo delo, ampak kulturno življenje, v katerem sem lahko zadovoljeval svoje potrebe po gibanju in druženju. Vsako leto sem ustvarjal muzikale, nekako Broadway-komedije, ki smo jih izvajali v angleščini.
In to je bilo moje življenje, biti z mojimi vnuki, biti z mojimi otroki, biti z Klaro, svojo partnerko, in vse ostalo, kar sem počel, da bi obogatil svojo osebnost.
– Ste bil z vašimi hčerkami med napadom?
– Ne. Bil sem v hiši Klare, ki je moja partnerka, ki je povabila svoje brate. Brat je Fernando, ki živi v mestu v središču države, in sestra Gabriela, ki je živela v Jeruzalemu, ter prišla je s svojo hčerko Mío in psom Belo, ki je bil vedno z njimi. In tako smo bili pet ljudi iz iste družine, ki so bili ujeti zjutraj 7. oktobra.
–Henrique Cymerman, izstopajoči izraelski analitik, trdi, da zaznava občutka varnosti nima pred in po 7. oktobru. Danes, po treh letih napadov, kako čutite svoje skupnosti?
— Želel bi reči, da vprašanje ni popolnoma natančno, ker v Izraelu življenje vedno prinese tveganje in smo bili napadeni s Hamasom, tedensko z raketami. Kljub temu smo mislili, da smo na najbolj varni meji na svetu.
In še naprej smo gojili zemljo, kmetovali, skrbeli za otroke, vsak na svojem delu. Te skupnosti blizu meje niso skupnosti vojne, nasprotno, so skupnosti, ki vedno mislijo, da je možno živeti skupaj ob meji z drugo državo. Dejstvo je, da smo sprejemali veliko ljudi iz Gaze, ki so prihajali delat v kibuc. Delali so v kuhinji, pri kravah, na gradbiščih. Ljudje, ki so več let prihajali delat in so postali del družine kibuca. Zato smo jim zaupali. Vedeli smo, da dobro delajo in da prejemajo plačo. 7. oktober pa je prinesel prelom.
– Kaj se je spremenilo 7. oktobra?
– Spremenilo je življenje celega sveta. Moč terorizma lahko udari človeštvo. Ne gre le za to, kar se je zgodilo v Izraelu ali na letalu pred dvema tednoma. Treba je odpraviti vsakršni terorizem po svetu.
Želimo živeti v miru, želimo živeti dobro. Ne vem, ali mi bo uspelo doseči to, vendar vsaj moji vnuki naj živijo v svetu, ki je boljši.
– Kakšna je vaša vizija za kibuc in skupnosti?
– Mi živimo travmo, ki se še ni končala v posttravmo, ker jo še vedno doživljamo danes.
Zdaj se učimo spoznavati, kdo smo. Ker je prišlo do tako velike spremembe, moramo spoznati same sebe. Ideali so se spremenili. Naša vloga v svetu in v kibucu se prav tako spreminjata.
Razumem vse ljudi, ki so šli skozi to travmo in povzročili grozne stvari, morda nikoli ne bodo mogli več priti domov, ker je vsaka kamna, vsako drevo lahko opomnik na skrivnost. Danes ne morem povedati, kakšna je moja san.
Želim si, da bi lahko živeli v miru, da bi lahko obnovili kibuc, prinesli kulturo, nadaljevali in vdahnili novo življenje našemu znanju.
– Kaj vas je spodbudilo k pisanju svojih spominov?
– Najprej ni mogoče nikogar obsojati, ki je doživljal travmo 7. oktobra. Vsak gre naprej po svojem načinu. In obstajajo tisti, ki se odločijo, da izstopijo iz tega. Jaz poskušam v moji knjigi in v svoji naravi dati upanje, luč, boljšo prihodnost. Zato, kar govorim o veri.
Vse te stvari so me držale pri življenju med časom, ko sem bil zaprt zaradi Hamása. Uspeli smo priti ven in jaz poskušam ne padati v to brezno, temveč naprej. Zato sem želel biti v gibanju in govoriti.
To je moje zdravilo. Imam strah biti sam doma in gledati televizijo. Ker tam mislim, da se bodo znova začeli vsi spomini in bo vse znova oživelo na negativen način.
Ker ko pripovedujem ali pišem ali govorim z ljudmi, se stvari zgodijo na pozitiven način, zavedamo se, а hkrati zdravimo. Torej, kaj lahko povem tem ljudem? S tolikšno bolečino, ki jo spremlja, ni ničesar, kar bi lahko opravičilo izgubo ljubljene osebe, otroka, brata, uja in podobno; v teh okoliščinah so bili ubiti s terorizmom. Ne smemo pozabiti, kaj se je zgodilo 7. oktobra.
Obstaja negacionizem; vedno so tisti, ki zanikajo stvari, vendar obstajajo informacije; vsi smo videli, kaj se je zgodilo 7. oktobra, fotografije so tu. Zato je eden od razlogov, da sem napisal knjigo, ker je to pričevanje o tem, kar se mi je zgodilo, a hkrati verodostojno preverjanje, kaj se je zgodilo 7. oktobra in da ga nihče ne sme pozabiti.
– Ali veste kaj o kraju zadržanja vaših ugrabiteljev? V vašem pričevanju navedete, da ste jim videli obraz.
– Med oktobrom, ja. Le eden si je zakril obraz, ostali ne.
Pero imamo informacijo, da so na začetku rekli, da so vsi mrtvi; slišal sem, da so med reševanjem vrgli granate proti naši strani. Iskrske izraelske vojske so streljale proti smeri, kjer so bili oni. V aprilu 2025 sta dva terorista izstopila iz enega od rovov, z dvignjenimi rokami so se predali in bila sta samo v spodnjem perilu. Eden od njih je dejal, da je on tisti, ki je skrbil za Louisa in njegovo družino. In meni se je zazdelo, da sem padel na tla, ko sem izvedel, da so vsi mrtvi, a eden živ. Potem tudi ne morem več potrditi, kaj se je zgodilo z drugimi.
In če so vsi živi, ob sovraštvu, ki so ga imeli do nas, in z zlobnostjo, ki so jo izkazovali in kako so nas obravnavali, razmišljam, kaj se lahko zgodi. Danes nadaljujem naprej, vendar ne vem. Ko me vprašajo, kaj se je z njimi zgodilo, ne vem. Mogoče so živi ali pa so mrtvi.
– Kaj čuti do svojih ugrabiteljev?
– Nobenega. Vzgajani so bili v doktrini sovraštva in prepričanju, da morajo dati življenje ubijati Judi. Ne vidijo drugega, ne razumejo drugega. Mislim, da se nikoli ne bodo spremenili.
– Mogoče bi se v kakšnih generacijah, če bi res dobili izobraževanje o ljubezni in miru, kaj spremenilo v šolah. Glede na to, kar vemo iz šol, otroke učijo, da Judje imamo rog in rep, ter da smo slabši od samega hudiča. In to so mi povedali, ko sem bil tam.
– Pred 7. oktobrom ste živeli z njimi. Niste nič sumili?
– Ne, ne s tistimi, ki so prišli delat. Včasih si videl enega, ki hodi tam okoli in si mislil: Kaj počne ta tukaj? Kdo je ta? In prav nekaj dni prej so opazili tri osebe ob kravah. Oseba, ki dela z živali, pride in reče: Kdo ste vi? Ne gledamo, ker iščemo nekaj. Zdaj razumem, da so izvajali preiskave, da bi vedeli, kje lahko vstopijo. Torej so počeli takšne stvari. Enak način dela špijuniranje in tisto, kar so več kot 20 let delali kot del naše skupine. Sprejeli smo njihove družine, bili smo vabljeni na njihove rojstne dneve, na njihove zabave, na poroke.
– Ste imeli kakšen stik z njimi po vaši izpustitvi?
– V ničemer. Absolutno nič. Tudi jaz nočem. In od trenutka zaprtja meje nimam razloga, da bi jih iskali.
-So vas oni iskali?
– So mi zamenjali telefon, varnostni list, vse. Ker so imeli vse naše podatke in bi lahko še naprej. Motili so številne ljudi. Poklicali so preostale številke in družine. Klicali so in grozili, da bodo ponovno vstopili in razstrelili naše hiše. Zato sem izločen iz tega. Mene niso kontaktirali in ničesar ne želim vedeti.
-Ali je kdo, s katerim bi si želeli ostati prijatelj?
– Ne, to se je končalo. Če bi prišli iskati nekaj ali bi se iskreno opravičili ali bi izrazili solidarnost, ne vem. Ampak vem, da so del vsega, ker niso nič storili. Nimajo namere, da bi iskali kakršenkoli izraz. Pripadajo Hamásu. Ker tisti, ki se ne pridružijo Hamásu v Gazi, jih Hamás ubije. Torej, kako naj pričakujem mir z njimi?
– Torej, ali verjamete v mir?
– Če bi spremenili način razmišljanja, je mogoče. Upam, da bo mogoče doseči mir. Jaz ga verjetno več ne bom videl, a mogoče ga bodo videli moji vnuki. Upam, da ja.
