Ob 300. obletnici nastanka besedila bo prihodnje leto Škofja Loka ponovno odprla vrata svetu z novo uprizoritvijo Škofjeloškega pasijona, ki bo na ogled med 20. marcem in 11. aprilom 2021. Ker gre za z naskokom največjo prostovoljsko, kulturno, versko in turistično prireditev v naši občini, ji bom tudi na portalu Loške novice odmeril temu primerno zadosti prostora.

Za začetek sem se, po nedavnem pasijonskem romanju k novemu krškemu škofu Jožetu Marketzu v Celovec, o katerem sem poročal TUKAJ in TUKAJ, pogovarjal z enim od udeležencev romanja in aktivnim članom Prosvetnega društva Sotočje, škofjeloškim podjetnikom MARTINOM KRAJNIKOM.

Najprej vas prosim, da bralcem opišete pasijonska romanja, njihovo zgodovino, povod, namen, učinek …

Prosvetno društvo Sotočje je organizator pasijonskih romanj. Vabimo naše člane, simpatizerje, tudi druga društva, večkrat se nam pridruži žirovsko društvo ŠmaR ali pa se mi pridružimo njemu. Smo tudi božjepotni romarji, vendar romamo tudi z raznimi drugimi nameni. Eden takšnih je vabljenje ljudi na Škofjeloški pasijon, kar smo začeli že ob drugi uprizoritvi pasijona. Naše prvo romanje je bilo v Štandrež, kjer je bil doma Romuald Marušič. Potem smo romanja razvijali. Za prihodnje leto smo imeli v načrtu nekaj božjepotnih svetišč in iz Štandreža v Celje, ker je bil avtor pasijona Romuald doma iz Štandreža in v noviciatu v Celju, pa smo želeli njegovo pot zaobjeti – iz Štandreža v Celje in od tam do Škofje Loke, kjer je delal, po pasijonu pa do Gorice, kjer je pokopan. Korona je spremenila načrte, prvo romanje iz Štandreža je odpadlo, zato je bilo prvo romanje kot priprošnja na Brezje z mašo za pasijon. Drugo, ki bi bilo sicer tretje, pa je bilo nedavno k novemu celovškemu škofu. Tako smo želeli povabiti Slovence in Avstrijce, saj smo le del v preteklosti skupnega prostora. Pasijoni so na nemškem prostoru zelo razširjeni. Mi jih gremo gledat v Nemčijo, Belgijo, Avstrijo in želimo pripeljati tudi ljudi s tega govornega področja na naš pasijon. Tehnično se menda pripravljajo podnapisi za nemško govoreče obiskovalce. Simbolno smo šli k škofu Marketzu, romanje smo izkoristili tudi za navezavo stikov z zamejskimi Slovenci, ki jih društvo že goji. Občina Škofja Loka je pobratena s Selami na Koroškem in že imamo stike, a ko se je občinska oblast zamenjala, so nekoliko zamrli in ne zaživijo nazaj. Zdaj smo se dogovorili, da jih skušamo oživiti na društveni ravni in da bomo mi pomagali njim in oni tudi nam. Zelo pomembni se nam zdijo tudi pogovori s Krščansko kulturno zvezo v Celovcu, saj se je pred leti našla knjiga Kapelski pasijon, ki je prav tako edinstven kot Škofjeloški. Kapelski pasijon je napisan v slovenščini na sedanjem območju Avstrije, slovenska skupnost v Avstriji pa je sorazmerno majhna in bo težko tak pasijon oživela, zato smo v pogovorih za pomoč in sodelovanje, da bi ga bolj promovirali in morda naredili korake naprej z delno ali celotno oživitvijo, to so ideje in zamisli.

Kakšni so odzivi ljudi, ki jih srečate med romanjem? Se pogovarjate z njimi, jih nagovorite?

Zagotovo, na poti srečamo veliko ljudi, ki so pripravljeni spregovoriti kako besedo, povemo jim nekaj o pasijonu, jim damo vabila, prospekte. Na romanjih ob prejšnjih pasijonih smo se ustavili v veliko župnijah, od koder so potem ljudje prišli na pasijon in smo se srečali v Škofji Loki. Je le drugačen način vabljenja: danes smo vajeni sms-jev, mailov, kar pa brišemo iz računalnikov in spomina, ker je brezosebno in je tega preveč. Zato smo ubrali drugačen pristop, kakršnega so imeli pred 300 leti, ko ni bilo druge možnosti, kot peš vabiti ljudi iz okolice, sosednjih župnij in dekanij. Tak oseben pristop ljudje začutijo, radi spregovorijo, kaj povedo, vprašajo, si zapomnijo in zato pridejo. Ne gre pa le za pasijon, dajemo tudi zgled, da smo pripravljeni storiti tudi kaj za družbo in ne le zase. Dandanes smo vsi le pohodniki, hodimo sem in tja, toda pohodnik hodi le zase. Če pa si romar, si z namenom, ciljem, kar ima drug učinek.

Kako se je na vaš prihod odzval novi krški škof Jože Marketz?

Škof Marketz je bil že na prejšnjem pasijonu, tedaj je Nedelja organizirala avtobus, in je bil navdušen nad njim. Prav s tem namenom so na Krščanski kulturni zvezi zaposlili dodatno osebo, da bi kaj naredili na Kapelskem pasijonu. Obljubil je, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bi tudi druge škofe v Avstriji obvestil ali jih nagovoril, da bi spodbudili ljudi, da bi prišli na naš pasijon. Obljubil je tudi, da bo na škofovski konferenci srednje Evrope govoril o našem pasijonu in povabil nanj. Računam torej, da bo to imelo učinek – morda kratkoročno ne zelo velik, sem pa prepričan, da učinek bo.

Verjetno je čas takoj po epidemiji zdesetkal število romarjev v Celovec? Kljub vsemu pa, domnevam, zanimivih anekdot po poti ni manjkalo …

Drži. Ljudje si niso upali zraven, obenem je romanje padlo v poletni čas, ko so šli nekateri na dopust, drugi so se prijavili in potem odpovedali, nekateri so omagali na poti. Toda to je normalna stvar. Vsakič doživimo zanimive anekdote. Tokrat smo se najprej ustavili v Naklem in šli k maši k nekdanjemu župniku na Suhi pri Škofji Loki Janezu Zupancu. Z veseljem nas je sprejel in smo predstavili pasijon. Prenočevali smo v Podljubelju in ko smo šli potem naprej proti Ljubelju, smo srečali nekega obrtnika, ki je sedel pred hišo, nas povabil in postregel pijačo, kot da smo prijatelji že 100 let. Vprašal nas je, kam gremo, in odvrnil, da če pa gremo tja čez, nam bo odprl cerkev sv. Ane na Ljubelju in nam jo razkazal. Imeli smo priložnost iz prve roke slišati nekoga, ki za cerkev skrbi. Zanimiv sogovornik, veliko smo izvedeli o cerkvi. Pred cerkvijo smo potem srečali Dunajčana, ki je hodil po poti sv. Eme, ki se začne pri nas na Ljubelju. Velik del poti smo opravili z njim in se nato celo srečali na večerji.

Martin Krajnik. Foto: Janez Porenta

 

Kako pomembno za vas je, da sta se romanja udeležila tudi režiser Borut Gartner in vodja projekta Jakob Vrhovec?

Mnogi nas sprašujejo, ali smo igralci, pa odvrnemo, da se v pasijonu ne igra, temveč ga je treba doživeti, torej smo sodelavci. Vsekakor smo veseli, če gre z nami Borut, ker je poseben človek, ki zna lepo povedati bistvo pasijona: to ni igra, to je procesija, verski dogodek. Da gre zraven vodja projekta, pa je pomembno, da začuti in vidi, na kakšen način je treba stvarem streči. In on po profesionalni plati predstavi pasijon, kaj se dogaja, kako je z vstopnicami, kdaj bodo predstave, Borut pa izpostavi bolj duhovni, vsebinski del. Vsi ostali pa se priložnostno vključujemo.

Kdaj in kam bo prihodnje pasijonsko romanje?

Naše prihodnje romanje bo na Sv. Višarje. Želeli smo tam srečati škofa Urana, žal nas bo počakal v nebesih. Na pot odidemo predvidoma v sredo, 12. avgusta 2020, ob 15. uri izpred kapucinske cerkve. Pot nas bo vodila skozi Lipnico, mimo Bleda, Gorij, po dolini Radovne, do Dovjega, skozi Kranjsko Goro do Žabnic in Sv. Višarij. Na veliki šmaren bomo opoldne pri sv. maši, na kateri bomo tudi predstavili Škofjeloški pasijon. Med potjo se bomo, kjer bo priložnost, ustavili pri mašah, v župnijah, društvih, kjer bomo skušali predstaviti pasijon in vabiti nanj. S seboj nosimo prospekte v različnih jezikih, za nemško, angleško govoreče, zaradi sv. Višarij bomo imeli tokrat verjetno prospekte tudi za italijansko govoreče. Število udeležencev je omejeno, zato naj se tisti, ki bi želeli romati z nami, čim prej prijavijo. Vse dodatne informacije in prijave na 031 35 66 45 ali na martin.krajnik@gmail.com.

Reciva še besedo ali dve o pripravah na Škofjeloški pasijon 2021 …

Priprave potekajo po načrtu, večina sodelujočih, statistov je že izbranih, iščemo pa še kar nekaj teh, ki nastopajo na odrih, in nosačev. Verjetno bomo skušali število nastopajočih zaradi korone malo omejiti – doslej je bilo na pasijonih aktiviranih po okrog 1000 ljudi, zdaj jih bo verjetno nekoliko manj, da bomo lahko v dokaj normalnih razmerah izvedli uprizoritev.

Vsa vaša pasijonska romanja se začenjajo pri bratih kapucinih v Škofji Loki. Simbolno?

Drži, tu je Romuald Marušič tudi služboval. Vselej gledamo, da je v romanje vključena sv. maša, da je vključenih čim več župnij, društev. Od duhovnikov nihče ne roma z nami, tako dolgih romanj si ne morejo privoščiti. »Društvenega kapucina« pa smo nekoč imeli, žal je pokojni. Pater Stanko je bil pred toliko leti, ko se je društvo ustanovilo, naš član in se je tudi redno udeleževal naših prireditev.

Foto: Janez Urh

Pogovarjal sem se: Janez Porenta