Ko te pričakata v trgovini z oblačili in športno konfekcijo nasproti železniške postaje na Trati, takoj začutiš njuno toplino, sproščenost in neizmerno medsebojno naklonjenost.

Valerija in Ivo Čarman, ki ste ju nedavno izbrali za »Naj osebnosti Škofje Loke 2018«, sta res izjemna človeka. Plemenita, srčna, nesebična. Ki svoje dobrodelnosti ne obešata na veliki zvon in se z njo ne hvalisata. Čeprav bi se lahko, in to zasluženo …

Klepet, ki naj bi trajal četrt ure, se je razpotegnil na tri četrt ure. Ko podoživljata trenutke v hematoonkološkem oddelku ljubljanske pediatrične klinike, si ganjen, pretresen, presunjen. Pa v isti sapi osupel ob neverjetni volji otrok, ki ne vedo, ali bodo dočakali naslednjo uro. Kaj šele naslednji dan.

Navdihujoč pogovor z zakoncema Čarman bom na tem portalu objavil v ponedeljek, 7. januarja 2019, opoldne. Danes pa za pokušino le kratek videoizsek (zvok je nekoliko slabši) in njun odgovor na vprašanje, ali je dobrota res sirota.

Valerija: »Ne. Ko nekaj daš, to pozabiš. Ne smeš pričakovati, da boš nekaj dobil v zameno. To potem ni dobrota, temveč dajanje z namenom, da boš nekaj dobil nazaj. To je reklamiranje samega sebe. Najino načelo je, da ko enkrat dava, pozabiva. Vedno se da vzeti nekaj, česar ne potrebuješ, in dati nekomu, ki potrebuje. Vsak ima nekaj. Včasih je dobrota že, da se nekomu nasmehneš in mu rečeš ‘dober dan’. Ravno zdaj, med divjimi prazničnimi dnevi, sem opazovala, ali je kdo prodajalkam v trgovinah voščil lepe praznike. Nihče. Pa je že to dobrota.«

Ivo: »Dobrodelnosti ne razumem kot nekaj, kar daš ali nakažeš. Kar midva z Valerijo storiva za bolnišnico in, denimo, varno hišo, bi najlažje označil za plemenitost. Pri dobrodelnosti težko veš, kam tvoj prispevek gre, ali se je še kdo drug okoristil z njim … Resnična dobrodelnost, plemenitost, se povečini najde v srednjem sloju ali nižje. Višji sloj, kot opažam, tega praviloma ne pozna.«

Valeriji in Ivu še enkrat hvala za vse, kar storita plemenitega, in vse dobro tudi vnaprej!

Foto: Simon Mur

Avtor: Janez Porenta