Ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žensk, se spodobi prikloniti vsem Ločankam, ki – vsaka na svoj način in na svojem področju – delate lokalno okolje lepše in prijaznejše. Hkrati želim izpostaviti zgodbo ene od Ločank, ki sem jo našel na facebook kanalu »Škofjeločanka – moja zgodba«, ki žal ni več aktiven. Še vedno pa ponuja zanimivo branje.
Zgodba Monike Koprivnikar je bila objavljena že sredi leta 2017 in jo danes objavljam neosveženo, čeprav se je odtlej v njej nekaj pomembnih stvari spremenilo. Monika Koprivnikar je predsednica društva za pomoč živalim Žverca in vodja zavetišča za mačke Mačji Dol, ki se je – po objavi te zgodbe na facebooku – preselilo v Puštal.
Zgodbo Monike Koprivnikar iz leta 2017 objavljam v celoti, vsem ženskam pa čestitam ob današnjem prazniku!
ZGODBA ŠKOFJELOČANKE MONIKE KOPRIVNIKAR
Že na začetku naj povem, da moja zgodba ni lepa in vsepovprek spodbudna. A morda komu koristi tudi vpogled v delo, ki ga opravljam z velikim veseljem, vendar prinaša odmik od udobja.
Po izobrazbi sem diplomirana biologinja, z nekaj let izkušenj v molekularnih in mikrobioloških sferah, ki so se nabrale z dveletno raziskavo za diplomsko delo in pozneje v dveh letih dela v laboratoriju zasebnega inštituta. Delo je bilo zanimivo, veliko sem se naučila, a je bilo kljub temu popolnoma podrejeno začrtanim projektom. Pravega odkrivanja novih stvari ni bilo veliko. Področje raziskovanja, predvsem aplikativno naravnanega, me še vedno zelo privlači, želela bi ga vključiti v delo, s katerim se ukvarjam. A žal sem že takrat ugotovila, da je pri nas veliko plačanega raziskovalnega dela usmerjenega predvsem v cilj pisanja člankov, s katerimi določeni ljudje pridobivajo točke, veliko je izkoriščanja mladih, ki niso dovolj visoko na lestvici. Ta ugotovitev se žal mnogokrat potrdi ob pogovoru s tistimi, ki so še vedno poklicno v teh vodah. Mene pa je življenje zaneslo v malce drugačne.
Že od malega me je veselil stik z mačkami, njihova iskrenost in svojeglavost sta lastnosti, ki ju cenim tudi pri ljudeh. Z mačkami ljudje različno ravnajo, nekateri lepo skrbijo zanje, drugi jih pobijajo, tretji jih pustijo pri miru, a bi raje videli, da jih ne bi bilo … Jaz se ukvarjam predvsem s posledicami ravnanja tistih ljudi, ki ne poskrbijo za svoje živali in prelagajo posledice svoje brezbrižnosti (mladiče svojih mačk) na pleča drugih in v roke ‘usode’. Kot prostovoljka sem že v času študija nameščala najdene mačje mladiče doma, ker ni bilo prostora v zavetiščih. Z nekaj prostovoljci društva Žverca in s pomočjo donatorjev smo leta 2012 ustanovili prvo zavetišče za mačke v Sloveniji, ki ga sedaj vodim. Živali sprejemamo iz treh okoliških občin, a je prostora v starem, miniaturnem zavetišču vedno premalo za res kakovostno delo. Za vse sprejete je treba zagotoviti očiščeno karanteno in kakovostno nadaljnjo oskrbo, zdravljenje, veterinarsko oskrbo, čiste in urejene prostore … To je v času dopustov, ko se dogaja najbolj množično zapuščanje živali, posvojitev pa praktično ni, pravo copranje. Zavetišče še nikoli ni bilo prazno, vsako leto nekaj novih mačk ostane neposvojenih, nekatere so pri nas že več let, poleti pa vedno mrgoli novih prišlekov. Seveda si lahko vsak predstavlja, da brezskrbnega poletnega oddiha zame ni. Tudi prazniki in vikendi zame niso prosti dnevi, saj živali potrebujejo oskrbo vsak dan. S prostovoljci, ki sem jim neizmerno hvaležna za pomoč, se trudimo, da je živalim lepo. Hkrati poskušamo ljudi osveščati, da naj lastniki mačke sterilizirajo, saj nimamo kam z njimi. Ogromno mladičev takoj konča svoje komaj začeto življenje. Pobijejo jih kar lastniki ali pa poginejo zaradi bolezni in nesreč. Žalosti me, da se to dogaja okrog mene, in želim to spremeniti. 24 ur na dan sem dosegljiva na telefonu za primere najdenih živali. Veliko je čustvenega izsiljevanja in primitivnih opazk tistih, ki jim ne ustrežeš točno tako, kot so si zamislili. Pogosto me popade obup, ko ne vidim resnih premikov v smer izboljšanja stanja v človeških glavah. Soočam se smrtjo varovancev, včasih sem tudi sama tista, ki mora odločiti o usmrtitvi bolnih ali poškodovanih živali. Pa bi se morda dalo nekaterim pomagati, če bi imeli dovolj sredstev, prostora in novih skrbnikov zanje. Vedno moramo biti prisotni v javnosti, zaradi osveščanja, objavljanja mačk, ki čakajo na posvojitev in pridobivanja sredstev za delovanje, ki jih je vedno premalo. Moje življenje je daleč od nečesa, kar bi bilo »normalno«, a k sreči vem, da moje naravno stanje ni normalnost. Poleg tega ne maram dolgočasja, ki je po mojem mnenju vedno destruktivno stanje za zdolgočasenega in njegovo okolico.
Že v otroštvu sem bila opomnjena, da ni skoraj nič samoumevnega, zato kljub vsemu z optimizmom, včasih naivno, gledam naprej. Zgodbe živali, ki se pozdravijo in gredo od nas v nove domove, mi osmišljajo delo. In čeprav izgleda delo na terenu zame pogosto precej krvavo in divje, sem vesela za vsako mačko, ki jo spravimo na sterilizacijo, in vem, da od takrat naprej ne bo več kotila novih revežev. V teh dobrih petih letih smo na bolje pospremili že krepko čez tisoč mačk na Loškem. Ob delu v društvu sem se od blizu spoznala tudi z nekaterimi živalmi, ki verjetno sicer ne bi prišle do mene. Z veseljem sem se spoprijela z oskrbo različnih ptic, ki so potrebovale pomoč. Predlani sem dva meseca skrbela za dva mladiča male uharice, ki smo ju pozneje spustili na prostost. Postovka, ki so jo napadle vrane, je bila pred kratkim nekaj dni »moja« – in prej še kar nekaj drugih ptic. To je vse neplačano delo, ki ga opravim prostovoljno, a z gromozanskim veseljem. Seveda pa sem ob delu spoznala tudi nekaj zelo kakovostnih ljudi, brez katerih bi že zdavnaj obupala nad človeško vrsto.
Po svojih močeh se v zadnjem letu trudim predstaviti širšo vizijo celostne rešitve problema tistim, ki lahko vplivajo na to. Sodelujem tudi pri načrtovanju novega zavetišča, ki bo moralo biti kmalu zgrajeno za normalno oskrbo živali na Gorenjskem. Zavedam se, da so pred tem na vrsti ljudje, otroci, ceste, zabava … Če nimaš sam sredstev za gradnjo objektov in plačevanje ljudi, je razvoj dogodkov odvisen od prioritet drugih. In žal je pogosto v zraku misel »pa saj so samo mačke«. Seveda pa nam ne sme zmanjkati volje, ker stvari morajo na bolje. In ne, ne gre le za mačke.
Šest let imam svoje podjetje, kar mi omogoča nekaj fleksibilnosti pri načinu dela in urniku. Poleg zavetiškega opravljam tudi druga dela, da lahko približno živim. Brez skromnosti in domače strehe nad glavo si takega načina dela nikakor ne bi mogla privoščiti. Denar mi ne pomeni veliko, a omogoča več svobode, ki bi kdaj prijala. Tudi zato si prizadevam, da bo zavetiška oskrba bolj profesionalno urejena in podprta s tržnimi dejavnostmi, ki bodo omogočale kakovostno delo in življenje zavetiških oskrbnikov. Rada delam na drugih področjih, ki jih želim bolje raziskati. Veselje do šivanja sem denimo združila z ljubeznijo do živali in pod znamko Zverinko tudi predstavila nekaj izdelkov. Tudi trženje inovacij mi je izziv, s katerim sem se med drugim že ukvarjala pred zavetiškim delom. Že od nekdaj je moja želja ureditev zares dobrega mačjega hotela, kamor bi ljudje z veseljem pripeljali živali na dopust. Tudi pot do tega je logično prepletena z vzporednim izboljšanjem odnosa do mačk, pozneje potencialnih gostov hotela. Idealno bi bilo, da bi bila nekoč namesto zavetiške oskrbe potrebna le še hotelska.
Mislim, da z odprtimi očmi in raziskovanjem lahko spoznaš, kaj te veseli in česa ne maraš. Pri meni je slednje birokracija, pa se moram tudi s tem kot z nujnim zlom spopasti nekajkrat na mesec. Bi pa z muko opravljala tako delo vsak dan. Tudi če iz vsega, česar se lotiš, ne delaš posla, pripomorejo izkušnje k popestritvi življenja in večjemu naboru znanj, ki jih uporabiš pri katerem koli delu. Formalna izobrazba je po mojem mnenju le osnova, na kateri potem vsak gradi svojo zgodbo. Vsak človek je drugačen, ima svoj karakter, želje, okolje in možnosti. Mislim, da se ni dobro pustiti ukalupljati v družbene norme, zaradi katerih lahko trpiš ali se dolgočasiš pri svojem delu, saj se živi le enkrat. Včasih je dobro biti malo čudaški: to bogati družbo in omogoča razvoj edinstvenih veščin. Mislim, da lahko vsak z nekaj volje in raziskovanja najde zanimivo delo, pri katerem uživa, hkrati pa prispeva k boljši prihodnosti.
Vir in foto: Škofjeločanka – moja zgodba
Povzel: Janez Porenta
