Vam je prispevek všeč?

Skoraj leto dni je tega, ko je suški trubadur Tomaž Hostnik s skoraj 2000 prejetimi glasovi zmagal v glasovanju za Naj osebnost Škofje Loke. Skoraj leto dni je tudi tega, ko sva se, kot se ob zmagi spodobi, usedla ob kavi in spletla šest polno popisanih strani dolg pogovor. Od tedaj do danes, ko pogovor objavljam, se je Tomažu zgodilo marsikaj. Posnel je kulinarično-pivsko uspešnico »Golaž« in videospot zanj; izdal avtorsko pravljico »Svinjska štorija«; v navezi z Matijo Krečičem v dvojcu Hostnik pa Krečič je v javnost izpljunil prvenec »Mačahe«; nekajkrat ga je bilo videti tudi na škofjeloških odrih – na dvorišču Loškega gradu, na vrtu Sokolskega doma, pred gostilno Pr’ Pepet, v MKC Pri Rdeči Ostrigi (brez občinstva, s spletnim prenosom) … Ostal pa je neutrudni kronist današnjega časa s poprom na koncu jezika, ki ne olepšuje, ki ve, kaj govori, ki nastavi ogledalo, da zaboli. Zato tudi v ta intervju skoraj nisem posegal, naj zveni čim bolj avtentično, le mestoma bi moral pripisat »Zapisano odraža mnenje intervjuvanca in ne nujno uredništva«. Prijetno branje!

Foto: FB Tomaž Hostnik

Če za začetek malo geografsko umestiva ali celo pogojiva tvoje ustvarjanje: Suha je skozi zgodovino preživljala lepe in manj lepe čase, tudi trde in surove. Če črpaš lokalno, imaš verjetno precej materiala za ustvarjanje …

Seveda. Že okrog naše bajte so bogata nahajališča navdiha, kaj šele v okviru celotne vasi. (smeh)

Pa se tudi v resnici naslanjaš na lokalno okolje?

Se. Skozi razvoj sem poskusil vse sorte in na koncu pristal tam, kjer sem začel – doma na Suhi. Kot v tisti pravljici o dedku, ki je iskal pipo, imel jo je pa v ustih. Potepal sem se tu in tam, naposled pa odkril šanson – še zdaj mi ni jasno, kako je sploh do tega prišlo, začelo pa se je iz notranje potrebe. To ni meščanski šanson. Moj šanson smrdi po dreku in je bil že ves čas tu, kot dragocena slika, za katero so zarukani lastniki menili, da ni nič vredna. Tudi poslušalci instinktivno prepoznajo tistega, ki se pretvarja, da je nekaj, kar ni.

Če se ozrem nazaj: pisal sem že v srednji šoli, takrat sem zamenjal mnogo slogov, potem pa naenkrat začel z dialektom. Po prvih uspešnih poskusih se mi je zdelo, da sem že bliže odgovoru, kdo sem in o čem danes govoriti, ko je toliko vsega. Ko sem besedam dodal še glasbo, se je zgodila coprnija. Našel sem eleganten izhod za nadobudnega klasičnega glasbenika, ki bi si sicer lahko po koncu študija obetal največ kakšno turnejo po slovenskih glasbenih šolah za prostovoljne prispevke. V klasiki je danes še vedno vse tako ukalupljeno, čeprav je zvrst sama na sebi zame še vedno tista ‘zvezda nad goro’, kot pravi Makarovička, nekaj več, kar mi lahko da tako velik estetski užitek, da sem z eno nogo že tam onkraj nad Lubnikom. Žal je scena postala takšna, da se vse vrti le še okoli šova, to pa je povsem skregano z mojo naravo. Bolj ti pomaga izzivalna oprava in dober menedžer, kot pa dobro igranje. Umetniki, ki imajo kaj za povedat, pogorijo kot dračje na klavirskih tekmovanjih, saj z večjo drznostjo in strastjo pride tudi več napak. Enostavno je pianistov, ki igrajo isti železni repertoar na enak način, preveč. Na Kitajskem se na tekmovanje prijavi 30.000 mulcev. Kdo pa bo to poslušal, robot?

Foto: Maša Pirc/Layerjeva hiša

Lastno ustvarjanje je bilo tako zame kot zgubljenega študenta klavirja odrešujoče. Ljudje smo si tako različni, vsak izmed nas je prebral, preposlušal, doživel nekaj povsem drugega kot ostali oziroma je zaznamovan z dednostjo, okoljem in časom, zato ima kot ustvarjalec možnost povedati nekaj čisto samosvojega. Lahko ima nekdo absolutni posluh, fotografski spomin, nadpovprečne tehnične sposobnosti, pa ne bo nikoli naredil takega komada kot jaz ali ti ali on. Ko se mi je utrnila ta misel, sem se počutil, kot bi se mi prikazala Crngrobška Marija.

Med študijem sem veliko poslušal Ramba Amadeusa, Magnifica, Franka Zappo in podobne like, ki so mi predstavljali čisto ustvarjalno svobodo, in kmalu tudi sam izkusil tisti kraljevski občutek, ko se lahko sredi lastnega komada ustaviš, blekneš par trapastih, narediš požirek piva in špilaš naprej, če ti to v tistem trenutku paše. Ta absolutna svoboda me je vedno privlačila, zato sem verjetno tudi štartal s tako odbito muziko in šele pozneje poskusil tudi kaj drugega. Če bi ustvarjal samo tako imenovano alternativo, bi se mi sčasoma tudi skisalo. Po toliko težkih zgodbah, odštekanih glasbenih prijemih moraš nujno narediti kakšno popevko.

 

V vseh agregatnih stanjih, bodisi solo bodisi v Drajnarjuvih vampih ali duetu Hostnik pa Krečič, te zaznamuje družbena kritičnost, pikra lirika. Neumno vprašanje: ali je družbena kritičnost potrebna, učinkovita, odzivna?

Včasih se je zgodilo, da sva Vampa na kakšnem koncertu špilala samo tonskemu mojstru, ker publike ni bilo. Te orjaške amplitude, ko je enkrat sto ljudi, drugič pa skoraj nič, znajo biti kar depresivne, ko si na začetku. A mi je nekako uspelo prebroditi to negativno razmišljanje. Rekel sem si, da se splača angažirati za tistega enega, ki je prišel poslušat – in sva z bratom nažigala, kot bi bil poslovilni koncert pred pet tisoč feni.  Če je on užival na koncertu, sem naredil vse. Če si je zraven zastavil kakšno vprašanje, pa sploh. Sicer pa ne delam apriori samo družbeno kritičnih besedil, sploh ne na silo. Važno je le, da ustvarjeno temelji na ideji, to je pri meni sveto in pride od zgoraj. Idejo zmeraj čakam in nato proslavim, sploh če je močna. Nato začnem z delom.

Ena od pasti družbeno kritične lirike, kot jo vidim jaz, je tudi, da se gremo družbeno kritičnost za vsako ceno. Kar je verjetno kontraproduktivno?

Seveda, kar je na silo, je praviloma zanič. Včasih sem si prizadeval, da bi bil vsak tekst kot sod smodnika, danes pa se mi zdi tako razmišljanje smešno. Če je ideja revolterska, kritična, jo z veseljem sprejmem in kultiviram, če nima tega v sebi in je zanimiva na drugačen način, s tem ni nič narobe. Res ne maram zgodb, ki so ustvarjene po nekem preračunljivem receptu, in takih, ki pretirano moralizirajo. Avtorji nismo tu zato, da bi sodili. Poklicani smo, da zastavljamo vprašanja, kažemo ljudem ogledalo, vendar vedno tako, da vidimo v njem tudi sebe. Sam se veliko sprašujem o stvareh, ki jih razgaljam v besedilih. Včasih gre za zelo težka vprašanja, ki človeka presegajo, kar sprejemam z vso intelektualno ponižnostjo. Sčasoma se mi kdaj seveda mnenje tudi spremeni ali pa se mi kakšna stara stvar ne zdi več tako dobra, a tak je pač ustvarjalni razvoj. Ko vsak dan gledaš svojo lepoto v ogledalu, ne opaziš nobene razlike, ko pa pogledaš fotografijo izpred dveh let, te vrže na rit.

Foto: FB Hostnik pa Krečič

Mi je kar nerodno, ko pomislim, kaj vse sem že počel, po drugi strani pa si rečem: če tega ne bi bilo, ne bi bilo nič.

Če se samo spomnim na prvo plato Vampov: kakšno napako smo naredili, da smo snemali inštrumente in vokal posebej! Zanimivo je, da se v studiu danes da narediti praktično vse – zadeva je postala precej podobna legokockam, a se še vseeno neprimerno bolje sliši, če je vse posneto naenkrat, brez nasnemavanja. Lani novembra sem z Matijo Krečičem posnel plato Mačahe z rovtarskimi šansoni. Trinajst komadov. Dejansko smo naredili včasih samo en posnetek, pustili razštelano, surovo, če je bilo kaj fouš, nismo popravljali intonacije … Problem mnogih producentov danes je, da se ne znajo ustaviti. Toliko časa peglajo, da na koncu zveni vse isto. Jaz imam zaenkrat veliko srečo, da na snemanjih lahko sodelujem z ljudmi, ki so hkrati tudi izvrstni glasbeniki. Če česa res ne morem slišati, so to zravnani robotski vokali, ki se vrtijo na komercialnih radijskih postajah. To je nekaj groznega. Tako ali tako smo prišli v dobo, ko je umetna inteligenca tako daleč, da je sposobna delati muziko na podlagi tisočev že narejenih skladb. Nekje na daljnem vzhodu imajo celo koncerte, kjer je glavna zvezdnica na odru robot. Ljudje žurajo, umetna inteligenca pa jih zabava. So bila tudi tekmovanja, na katerih je zmagala kompozicija robota, ki je sestavil nekaj na podlagi tega, kar ljudem ustreza. Torej bo kmalu štelo le še to, kar je človeško – to pa je napaka.

Foto: FB Tomaž Hostnik

Omenil si že rovtarščino, suščino, loščino. In na drugi strani izlete tudi v knjižno slovenščino. Verjamem, da rovtarščina ali suščina delujeta bolj avtentično, kako pa to vpliva na publiko, ki ni iz tega okolja?

Na to, koliko kdo razume, najbolj vpliva raven zbranosti med poslušanjem, ključnega pomena je koncertna tišina. Aktivni poslušalci razumejo bistvo bolj ali manj vsakega besedila, ne glede na to, iz katere pokrajine izvirajo. Meni najbolj ustreza kakšen mini teater, bolj gledališko vzdušje, kjer folk postrani gleda, če kdo moti s klepetanjem. Na takih prizoriščih se vedno kar iskri. Če presodim ob ponudbi, da bo preveč hrupno in mi ljudje ne bodo mogli slediti, raje ostanem doma na kavču v družbi kakšne knjige. Taki koncerti človeka izpraznijo, da se počuti kot penzionist, ki so mu ta mladi prepovedali delati in je sam sebi v napoto. Zelo negativno izkušnjo sva imela Drajnarjuva vampa denimo pred leti v Tovarni Rog. Koncert naj bi se začel ob sedmih. Prideva tja. Pa tam nek pesek kopljejo … Kdaj misliš, da smo štartali? Ob enajstih! Midva sva čukala tam kot dva kretena, dva pobožna kmeta med ljubljanskimi indijanci, prizorišče je bilo še najbolj podobno Kržajovemu silosu, visok strop, da je odmevalo, poslušalo naju je pet ljudi, honorarja sploh ni bilo, cedeja ni kupil nihče. Postregli naju niso ne s hrano, ne s pijačo, vmes je piskalo ozvočenje, ker je tonc zunaj kadil travo. Pa sem si rekel: kurc vas gleda, naj pa cvili in naj vsi pobegnejo, če niso toliko, da bi sproti uštimali, jaz nisem zato nič tišje igral. Dejansko sva se z bratom vprašala, kaj nama je tega treba. Kar nekaj takih špilov je bilo na začetku, zdaj ni več tako. Zdaj jih ne potrdiva, če vidiva, da nekaj ne štima. Če organizator ne zagotovi fer honorarja, si ne delam več iluzij, da se bo potrudil vsaj za reklamo ali nadoknadil finance z božansko pojedino in hektolitrom butičnega piva. Pozabi, stari moj!

Če se vrnem k vprašanju: kar se tiče dialekta, sem moral najprej vzpostaviti nek sistem svojih pravil, ki se jih še vedno striktno držim. So pa nekateri »poklicni razlagalci besedil« iz mojega udejstvovanja narobe sklepali, da gre za neke vrste etnološki pristop, za rekonstrukcijo napol pozabljene loške šprahe, kar je čista neumnost. Nikoli nisem namreč brskal po slovarjih narečnih besed in v svoja dela vrinjal dialektizmov, ki danes niso več v rabi. To se mi zdi fejk. Nikoli se nisem obremenjeval s tem, a se po domače reče tako ali drugače, kaj me briga. Uporabljam jezik, kot ga govorim, ko grem k Vrbanovi Slavki po mleko ali h Kržaj v delavnico oz. privatni bar. Tako se na Suhi govori, seveda se je precej že popačilo, precej tudi izgubilo – in veliko se še bo, moje ambicije so bile izključno umetniške oz. vsebinske narave.