Ob občinskem prazniku sem že v petek TUKAJ objavil prvi del pogovora s škofjeloškim županom TINETOM RADINJO, danes objavljam še drugega, ki se poleg vselej perečega ekološkega vprašanja dotika tudi krvodajalstva in prostovoljstva, živahnega utripa v občini, mednarodnega sodelovanja, stvari, na katere je Škofja Loka lahko še posebej ponosna, in izzivov za prihodnost.

Ob nedavnem požaru v Fragmatu se mi je javil bralec in opozoril na to, ali se zavedamo, da tudi v Škofji Loki lahko pride do podobne katastrofe v prostorih nekdanje Gorenjske predilnice, kjer je danes sežigalnica nevarnih odpadkov, požarna zaščita pa pomanjkljiva. So Ekologija in podobna podjetja res tempirane bombe?

Navedba o »sežiganju« nevarnih kemičnih odpadkov in slabi požarni zaščiti ne drži. Vprašanje se nanaša tako na Ekologijo in področje varovanja okolja kot na požarno varnost, ki sta ob izrednih dogodkih v takih objektih neločljivo povezana. Kar se požarne zaščite tiče, imamo mehanizme, požarne načrte, kadrovsko izjemno izobražene gasilce, ki vedo, kaj delajo, in smo na tem področju na relativno varni strani. Na področju inšpekcijskih služb in nadzora nad tem, ali se dejavnosti opravljajo na dovoljen način, skladno z izdanimi okoljskimi presojami, pa imamo še veliko prostora za napredek.

Za Škofjo Loko je značilna zelo velika razpršenost dejavnosti, mlad človek se lahko ukvarja skoraj z vsem, kar si želi.

Škofja Loka je na vrhu seznama občin z največ krvodajalci, veliko je tudi število prostovoljcev, in to v vseh starostnih skupinah. Kaj vam ta podatka pomenita oziroma povesta?

Ogromno mi pomenita, povesta pa predvsem, da imamo po eni strani zelo srčne ljudi, ki so pripravljeni pomagati, kar je nujno, da smo prostovoljstvu prijazno mesto, in po drugi strani, da imamo organizacije, ki imajo močno tradicijo, resne načrte in vizijo, kaj početi same s sabo. Eno brez drugega ne bi šlo. Ogromno je prostovoljskih organizacij na področjih športa, kulture, sociale, ki ne spijo na lovorikah in tradiciji, temveč resno delajo z mladimi in s tem širijo ali vsaj ohranjajo članstvo. Za Škofjo Loko je značilna zelo velika razpršenost dejavnosti, mlad človek se lahko ukvarja skoraj z vsem, kar si želi. Vsaka taka sredina pa znova generira starše, ki pomagajo, stare člane, ki ostajajo zraven, in pritok vedno novih mladih.

Junij je bil z dogodki zelo natrpan in živahen mesec. Verjetno se vseh niste mogli udeležiti?

Navkljub mojemu izjemnemu trudu niti večine ne. Nemogoče je biti na štirih koncih hkrati, čeprav bi moj urnik včasih to zahteval. Toda bistveno ni, ali sem jaz tam, bistveno je, da se dogaja. Zelo malo dogodkov je, ki niso na tak ali drugačen način povezani z društvi. Junij je res prazničen mesec, prireditve dvignejo vse mesto, da kar malo polebdi, od dogodkov ob zaključku šolskega leta in Teka štirih mostov do Historiala in občinskega praznika.

Predvsem pa čutim veliko nujo po tem, da občanke in občani bolje razumejo, kaj delamo in zakaj. Sicer lahko dolgo nekaj kuješ v tej pisarni, pa nimaš povratne informacije.

Večkrat poudarjate pomen mednarodnega sodelovanja. V čem vidite njegovo ključno vlogo za Škofjo Loko?

To lahko razdelim na dva stebra, ki občini izjemno pomagata. En steber je razumevanje, da smo vpeti v evropski, mednarodni prostor, hkrati pa izkoriščamo specifična znanja, ki jih ima vsako okolje. In če znamo dobro črpati od ostalih, se tudi naše znanje, kako nagovarjati probleme, denimo okoljske, kako sodelovati z občankami in občani, bistveno dviga in nam pomaga. Ta del pri mednarodnih stikih izjemno cenim. Na drugi strani pa gre tudi za povsem praktično sodelovanje. Za vsak evropski projekt, ki ga prijavljaš, potrebuješ partnerje iz tujine, ne moreš ga izvesti sam. Potrebuješ pet, deset partnerjev iz tujine, pri tem je takšna mreža zlata vredna, saj gre za mesta, s katerimi že sodeluješ, poznaš ljudi, imaš odprte kontakte, razumejo tvoja pričakovanja – in to izkoristiš. Ne smeva pa pozabiti niti na spodbujanje mobilnosti. Naša mednarodna partnerstva nam omogočajo, da naše šole, predvsem dijaki, obiskujejo vrstnike po vsej Evropi, kolikor imamo pač razvejano omrežje, izmenjujejo se gasilci, kulturniki, društva, kar brez take mreže ne bi bilo možno.

S Petkovo županovo minuto iščete, v primerjavi s predhodniki, nove poti komuniciranja z občankami in občani …

Seveda. Danes se mi to zdi nujno. Kot se mi zdi za županjo, župana nujno, da je na ulicah, trgih, na terenu, se mi zdi nujno tudi, da je prisoten na družbenih omrežjih. Predvsem pa čutim veliko nujo po tem, da občanke in občani bolje razumejo, kaj delamo in zakaj. Sicer lahko dolgo nekaj kuješ v tej pisarni, pa nimaš povratne informacije. Zato želim po vseh možnih kanalih predvsem širiti, zakaj določene stvari počnemo ali kaj se sploh dogaja v našem mestu, ker so tudi tu še priložnosti.

Glavni izziv pri pobudah in vprašanjih je, da vedno, ko jih poslušaš, veš, da vsega ne moreš uresničiti, ne glede na kakovost neke ideje.

Ste novinec na županskem stolčku. Bi lahko rekli, da so se občanke in občani že navadili na vas?

Absolutno. Intervju sva začela z oceno, kakšnih je bilo zadnjih šest mesecev: ena od stvari, ki so jih najbolj zaznamovale, so bili ravno ti obiski. Sploh prve tri, štiri mesece jih je bilo izjemno veliko, ogromno občank in občanov je prišlo na predstavitvene dogodke ali pa do mene z izzivi, problemi. Mislim, da so se navadili name, jaz pa tudi na novo vlogo.

Na kaj je Škofja Loka lahko najbolj ponosna?

Če izpostavim le eno stvar: da je v naši skupnosti ljudem mar za to, kako in kaj se dogaja. Še vedno se čutimo dovolj pripadne temu skupnemu prostoru, temu mestu, okoliškim vasem. Ljudem je mar, tudi za stvari, ki niso življenjsko nujne, ampak samo izboljšujejo kakovost sobivanja. Ker jim je mar, hodijo v županovo pisarno in dajejo predloge in pobude. Zato se udeležujejo dogodkov, zato so prostovoljke in prostovoljci, na to sem zelo ponosen.

Na področju inšpekcijskih služb in nadzora nad tem, ali se dejavnosti opravljajo na dovoljen način, skladno z izdanimi okoljskimi presojami, pa imamo še veliko prostora za napredek.

Kateri pa so, po drugi strani, glavni občinski izzivi?

Glavni izziv pri pobudah in vprašanjih je, da vedno, ko jih poslušaš, veš, da vsega ne moreš uresničiti, ne glede na kakovost neke ideje. Ko pride na vrsto petstota zamisel, veš, da je v doglednem času ne boš mogel uresničiti, pa če se ti zdi še tako super. Ideje za nekajkrat presegajo zmožnosti. Izzive bi lahko razdelil v dva sklopa: osnovni se še vedno nanaša na infrastrukturo, na cestno omrežje, pa tudi na dostopnost določenih stavb, krajev, delov, odsekov, tako za pešce, kolesarje, avtomobile, in na komunalno opremljenost – mesto in večja naselja smo opremili, ostaja pa še kar nekaj vasi ali središč, ki jih še moramo. Drugi, manjši, skupni imenovalec pobud pa se nanaša na staro mesto jedro, kulturno dediščino, turistični razvoj mesta.

https://www.facebook.com/ZupanTineRadinja/videos/2336626889993072/

Foto in video: FB Tine Radinja

Avtor: Janez Porenta