Vam je prispevek všeč?

On je bil veter –
gorje, če sem se naslonila nanj:
padla sem, si potolkla roke in obraz.
On je bil veter:
rad mi je kuštral lase,
mi odpenjal obleko,
žvenketal z odpadlimi listi
kakor s cekini,
mršil je trate, gore in oblake
in pletel gladino vode v bele čipke,
da me ni plašilo, kar je v globini.
To je bil veter:
drevje je pelo,
trava je božala moje noge,
cvetlice so se klanjale,
kadar je hodil z menoj,
oblaki so se razgrinjali,
če sem želela, da sije sonce,
visoka rž je drhtela kot dlaka psa,
ki se dobrika gospodarici.
Od vsepovsod so se oglašali
ptičji napevi in klici.
To je bil veter.
Kadar je hodil z menoj,
je še prah na cestah oživel
in zrak je cvetel.
On je bil veter.
Kolikokrat sem si potolkla roke in obraz,
ko sem se naslonila nanj.
Vse se je zacelilo.
Svet je bil poln šepetov,
žarečih oblakov in sanj,
drhtel je kakor srce na pomlad.
Človek je bil mlad ob tem vetru.

*Neža Maurer, mojstrica peresa, neločljivo povezana tudi s Škofjo Loko, je decembra dopolnila že častitljivih 88 let.*

Foto: Ventilator besed

Avtor: Janez Porenta

0 0 votes
Article Rating