Soline Sečoveljske na slovenski obali so danes znane po ohranjanju zgodovinske tradicije pobiranja soli, hkrati pa omogočajo zavetje mnogim živalskim vrstam, zlasti pticam.
Na Sečoveljskih solinah se sol pobira ročno, z uporabo posebnih lesenih loparjev. Posebnost solin je petola, sloj alg, gline in mineralov na dnu izparevalnih bazenov, ki preprečuje, da bi se morsko blato pomešalo s soljo.
Tradicija pobiranja soli je v regijo prišla v 14. stoletju z otoka Pag, ki je danes v Hrvaški, takrat pa je bil pod oblastjo Republike Benetke.
Danes sta solini Sečoveljske in precej manjše Strunjanske soline edini na svetu, ki še vedno pobirajo sol na petolo.
Solne ravnine zdaj dom pticam
Soline Sečoveljske niso znane le po soli. Leta 1989 so bile razglašene za naravni park in leta 1993 so postale prva Ramsarjeva lokacija v Sloveniji, kar pomeni, da so mokrišče z mednarodnim pomenom.
Zaradi krize pomanjkanja delovne sile je bilo v 1990-ih del solnih ravnin opuščenih. Zdaj morska voda vstopa v opuščene izparevalne bazene, s seboj prinaša velike količine planktona in mladih rib.
To pritegne ptice, ki najdejo varno mesto za počitek in prezimsajo tam. Do zdaj so ornitologi na tem območju zabeležili več kot 300 različnih vrst ptic.
Solna žetev obetavna doslej
Danes sta solini Sečoveljske in Strunjanske soline v upravljanju podjetja Piran Salt Pans, ki se veseli uspešne žetve v tem letu.
Predstavnik podjetja Matjaž Lužnik pravi, da je ugodno, sončno vreme že omogočilo, da so do sredine julija pobrali med 250 in 300 toni soli, medtem ko je letna povprečna pridelava okrog 1.600 ton.
Najvišja letna pridelava je znašala 5.000 ton leta 2012, vendar je bila kakovost soli tistega leta slabša zaradi večje prisotnosti nečistoč, po besedah Lužnika.
"Visoke proizvodne količine nam ne pomagajo, če je ne moremo prodati kot visokokakovostno kuhinjsko sol," pravi. Večino soli prodajo na slovenskem trgu.
Kdaj so pogoji dobri, delavci na solinah pobirajo tudi zelo cenjeno solno cvet, ki se oblikuje izključno na površini vode v obliki votlih piramid in zahteva natančno ročno nabiranje.
Letna proizvodnja solne cveti, znane tudi kot fleur du sel, se giblje od nekaj sto kilogramov do največ treh ton.
Edinstveno delovno okolje
Soline se soočajo z mnogimi izzivi, med drugim z vzdrževanjem infrastrukture, ki je delno v državni lasti. Brez državne pomoči in financiranja obnove proizvodnja soli ne more preživeti, pravi Lužnik.
Drugi izziv je pomanjkanje kadrov, pri čemer Lužnik pojasnjuje, da so generacije delavcev danes drugačne in da jih mnogi izogibajo ročnemu delu.
Kljub temu so med njimi tudi tisti, ki imajo raje soline pred delom v pisarni, na primer digitalna umetnica Tia, ki je pred nekaj meseci začela delati na solinah.
">Pogrešam ustvarjalnost, zato imam zdaj odlično kombinacijo: pogosto zamenjam pisarno za petolo in lopato," je povedala Slovenski tiskovni agenciji (STA).
