V 100. letu starosti se je poslovil veliki Ločan, arhitekt, scenograf in priznani fotograf Tone Mlakar (1921 – 2020).

Rodil se je 31. maja 1921 v Žireh in tam obiskoval osnovno šolo, gimnazijo pa na Ptuju. Ob začetku druge svetovne vojne so družino pregnali v Srbijo, a se je po spletu srečnih okoliščin vrnil v Ljubljano, kjer se je vpisal na študij arhitekture, ki pa ga ni mogel dokončati zaradi vojne vihre.

Leta 1943 se je pridružil partizanom Dolomitskega odreda in bil hitro premeščen v partizansko tehniko, kjer je v začetku leta 1944 v partizanski tiskarni v Davči opremil natis prve (Primorske) partizanske Prešernove Zdravljice ob 100-letnici njenega prvega izida. Pred koncem vojne so ga težko ranili četniki, preživel je po srečnem naključju, skorajda čudežu. Osvoboditev je dočakal v bolnišnici Gorica.

Po vojni je sprva deloval pri Vipavi in se vnovič vpisal na študij arhitekture in ga leta 1954 – kot eden zadnjih pod njegovim mentorstvom – dokončal pri slovitem arhitektu Jožetu Plečniku. Ker ni hotel vstopiti v komunistično partijo, je bil leta 1949 za nekaj mesecev zaprt.

Foto: Muzejsko društvo Škofja Loka

Že med študijem je kot scenograf sodeloval s Triglav filmom, ki ga je poslal na študij filmske scenografije v Prago. Udeležen je bil pri nastajanju prvih slovenskih filmov Na svoji zemlji, Kekec, Balada o trobenti in oblaku, Svet na Kajžarju … Leta 1955 se je po selitvi v Škofjo Loko zaposlil v Projektivnem biroju v podjetju SGP Tehnik, ki mu je ostal zvest do upokojitve leta 1985.

Izdelal je načrte za mnoge stanovanjske in poslovne objekte, ki povečini stojijo v Škofji Loki in njeni okolici. Med množico projektov, ki jih je zasnoval in ki so zaznamovali moderno podobo Loke, so bili kompleks avtobusne postaje, prvotni most od avtobusne postaje do Cankarjevega trga, Kino Sora, tovarne Šešir, Odeja in Peks, obnova Ajmanovega gradu pri Svetem Duhu in naselje Novi svet.

Navduševalo ga je tudi fotografiranje in je bil med pobudniki nastanka Foto kluba Anton Ažbe Škofja Loka in njegov prvi podpredsednik. S fotografijami je okrasil številne publikacije in zbornike. V 60. letih je bil odbornik v Muzejskem društvu Škofja Loka (pred smrtjo je bil po letih in stažu tudi njegov najstarejši član) in dolgoletni oblikovalec Loških razgledov.

Foto: Janez Pelko

Kot fotograf je bil najbolj znan po slikovitih krajinskih zapisih, ki so v obliki fotoalbuma predstavljeni tudi na razstavi Foto Loka: ustvarjanje zgodovine fotografije Škofje Loke v Galeriji na Gradu. Mlakarjev dolgoleten opus predstavlja fotografsko kroniko mesta in njegovih prebivalcev in hkrati danes že dolgo izginule pojavnosti človeškega delovanja na podeželju.

Ravno njegova fotografska razstava »Med Alpami in morjem« leta 1999 v Taboru je utrla pot pobratenju Škofje Loke s tem češkim mestom. Februatja 2013 so v Sokolskem domu pripravili tudi razstavo fotografij »Podobe spomina arhitekta Toneta Mlakarja – Škofja Loka 1950-1970«, ki je skozi njegov objektiv razkrivala nostalgične mestne podobe v času velikih sprememb.

Posnel je vsaj 3000 črnobelih in prav toliko barvnih fotografij in okrog 14.000 diapozitivov. Zadnja leta je fotografiral predvsem cerkve, pokopališča in križe. Z odličnimi posnetki je obogatil knjige Franceta Steleta in delo Naceta Šumija Secesija Ljubljane.

Pred skoraj natanko tremi desetletji, 19. oktobra 1990, se je Alojzij Pavel Florjančič pogovarjal z njim na Blaznikovem večeru. Ob izdaji faksimila ob 70-letnici izdaje partizanske Prešernove Zdravljice februarja 2014 so delo dopolnjevala besedila ustvarjalcev Toneta Mlakarja in vodje takratne partizanske tiskarne Dušana Fortiča.

Tone Mlakar z Jožetom Plečnikom. Foto: Muzejsko društvo Škofja Loka

Leta 2017 je ekipa Mandragora filma posnela celovečerni biografski dokumentarni film »Vsa življenja Toneta Mlakarja« režiserja Marka Cvejića, naturalistično zgodbo o Mlakarjevem življenju, ki gledalca prek osebnih stališč in z vidika protagonista pelje skozi 20. stoletje na slovenskem ozemlju. Človek neštetih vzponov in padcev, nekajkrat nevarno blizu smrti, razkriva skrivnosti svojega talenta in z veščino pravega pripovedovalca vodi v svoje življenjske zgodbe.

Ko je že krepko zakorakal v 90. leta, ga je takratni loški župan mag. Miha Ješe imenoval za člana Urbanističnega sveta Občine Škofja Loka kot posebnega županovega posvetovalnega telesa za področje prostorskega načrtovanja. Občina mu je leta 2006, ob njegovi 85-letnici, podelila tudi priznanje, bronasti grb, za njegovo izjemno delo na arhitekturno-urbanističnem področju.

Poslovil se je torej eden najbolj prepoznavnih Škofjeločanov, loška legenda. Naj mu bo lahka slovenska zemlja in naj počiva v miru, sinovom Petru, Andreju in Simonu ter ostalim svojcem in sopotnikom pa iskreno sožalje!

Viri: Muzejsko društvo Škofja Loka, Občina Škofja Loka, Obrazi slovenskih pokrajin in Loški muzej

Povzel: Janez Porenta