Emi Nikočević sodi med Ločane, o katerih se v Sloveniji največ govori. Širša javnost ga je spoznala kot udeleženca resničnostnega šova Bar, vendar pa je še dosti več. Multipraktik. Pravzaprav je vsega po malo, zato ni bilo nobene zagate, ko se je odločil, da bo anekdote iz svojega življenja zmešal v mineštro, duhovito mineštro, in jo serviral publiki, željni dobrih štosov – po resničnih dogodkih.

Če bi radi na šaljiv, zabaven, mestoma tudi vulgaren način izvedeli, kako je rastel Emi, mladi mož, ki hitro govori in nima dlake na jeziku, pojdite v četrtek, 7. februarja 2019, ob 19. uri v Kino Bežigrad na svetovno premiero njegove gledališke predstave, stendap komedije #DaJeEmiBitiLahkoBilBiVsakdo.

Z Emijem sem tistega dne klepetal ob kavi/čaju, nabralo pa se je toliko materiala, da moram pogovor presekati na pol. Danes objavljam debato, vezano na predstavo, v četrtek pa o tem, kaj vse je Emi že bil in še je.

Stendap je povsem nov izziv v tvojem življenju. Kako si sploh prišel na idejo, je nastala čez noč ali je tlela že dlje časa? Je šlo morda celo za kakšno stavo?

S kolegico, s katero največ potujeva po tujini, se nama je začelo precej stvari dogajati. Ena družba, druga družba, pa malo na banki in televiziji, ljudje so se smejali. Pa smo šli na žur ali na kosilo, streljal sem kake smešne, zato so me vprašali, zakaj se ne bi lotil stendapa. Da to ni zame, sem se najprej branil, nisem imel želje biti na odru. Potem pa sem testiral, od direktorjev, čistilk, trgovcev, in vsi so se smejali. Zato sem se odločil spacati vse skupaj, pa je nekaj ratalo. Malo še dodelujem, ampak bo. In zagotovo bo smešno.

Sem rekel najboljšim prijateljem, na gredo vsak v svojo vrsto in vsak na drug konec in naj se, če ne bo smešno, smejejo kot budale, pa se bodo ostali njim smejali (smeh).

Si sam avtor predstave ali si pri kom iskal pomoč?

Besedilo je moje, saj so v njem izključno stvari, ki so se mi res dogajale v življenju. Od odraščanja v črnogorski družini, oba starša sta delala v fabriki, do osnovne, srednje šole, dela na banki, tujine. Precej je bilo nerodnih situacij. Da bo izpadlo še bolj smešno, mi je pri scenariju pomagal stendap komik Jan Kreuzer, ki pa ga na odru ne bo. Na odru bom sam, med pavzo pa bo vskočil skriti gost. Ta pa naj ostane skrit …

Takrat je bilo drugače, cele dneve smo bili zunaj, se je pa tudi še malo čutilo, ali si bil čefur ali ne.

Kako pravzaprav vadiš? Se postaviš pred ogledalo in poskusiš nasmejati samega sebe?

Čisto iskreno, nisem še vadil. Začel bom, kolikor se poznam, zadnjih pet dni. Imam srečo, da se mi je vse dejansko zgodilo v življenju, da se ne bo treba učiti nobenih novih for. Le malo bo treba še povaditi mimiko, počasi govoriti, dodati nekaj rekvizitov. Glede tega ni nobenega strahu. Res bom poskusil priti na oder sproščeno, kot bi razlagal tebi na kavi.

Torej boš predvsem tresel anekdote iz svojega življenja?

Ja, ampak bo povezano. Bo zgodba, bo rdeča nit. Šlo bo iz odraščanja skozi osnovno, srednjo šolo … Le še konec moram dodelati, da bo res ‘bum’ in najbolj smešen. Ljudje si najbolj zapomnijo zadnjih pet minut. Na srečo imam tu Jana, ki mi bo pomagal.

Je to tvoja čisto prva izkušnja v stendap vodah?

Ja. Imam seveda že izkušnje iz resničnostnih šovov, z vodenjem prireditev in oddaj, tudi nastopal sem že pred tako številčno množico, toda tokrat bo drugače. Ko greš na oder in vsi gledajo vate – to bo nekaj novega. Vseeno treme ne bi smel imeti, čeprav mislim, da jo bom imel.

Bojim se Loke, Ločani so mali posebni … Tudi ko sem pred štirimi leti prišel iz Bara, nisem imel v Loki nič posla, dosti več na Štajerskem in v Prekmurju.

Kako boš reagiral, če se publika ne bo smejala?

Se bodo pa prijatelji na silo smejali. Plačanci (smeh). Sem rekel najboljšim prijateljem, na gredo vsak v svojo vrsto in vsak na drug konec in naj se, če ne bo smešno, smejejo kot budale, pa se bodo ostali njim smejali (smeh). Ne, ne, predstava bo smešna, morala bi biti, glede na rezultate testiranj. Naredil sem analizo na 90 osebah, deset stvari, ki so se mi zgodile v življenju. Pet zelo udarnih, ob katerih bodo ljudje jokali od smeha, in pet bolj dvoumnih, ki jih bodo nekateri razumeli, drugi ne. Povsem odvisno od klientele. Moralo bi se zdeti smešno tudi tistim, ki mojega življenja ne poznajo. Morda se bo le onim, ki živijo povsem po predalčkih, zdelo vulgarno.

V osnovni in srednji šoli sem vedno improviziral, sploh pri ustnih izpitih. Znam se znajti, znam biti tudi nesramen.

Zakaj Kino Bežigrad?

Ker imam v Ljubljani več podpore. Več Ljubljančanov bo prišlo kot Ločanov. Tudi ko smo načrtovali za naprej, sta opciji Maribor in Murska Sobota, za Škofjo Loko sploh ne vem, ali se je bom lotil. Bojim se Loke, Ločani so mali posebni … Lažje mi je stopiti v Ljubljano ali Maribor. Tudi ko sem pred štirimi leti prišel iz Bara, nisem imel v Loki nič posla, dosti več na Štajerskem in v Prekmurju. Skratka, če bo prva predstava uspešna, grem naprej v Maribor in nato v Mursko Soboto. Če se bo prijelo, pridem morda tudi v Loko, ampak nazadnje.

Torej predstava ne bo muha enodnevnica?

Mogoče bo, mogoče ne. Če bo odziv dober, jo bom nadaljeval, sicer ne. Če bo v Ljubljani 200 ljudi v dvorani, gremo naprej. Sicer pa bo ostala izkušnja, še ena kljukica več. Morda me celo zapelje v te vode, toda ne verjamem, ker je potrebne ogromno organizacije, veliko dela, poleg službe in … (premolkne) … teka (smeh). Še to: zakaj Kino Bežigrad? Zato, ker sem otrok Ljubljane, sicer še vedno Ločan, navajen na Loko, ne bi šel nazaj v Ljubljano živet. Razmišljal sem tudi o SiTi Teatru, a sem raje izbral nekaj posebnega. Česa podobnega v Kinu Bežigrad še ni bilo, tudi ambient je drugačen, s slogu 60., 70. let. Verjamem v dobro zgodbo, če bo uspešna, bo tudi prva ponovitev v Kinu Bežigrad. Šli so mi na roko, zato jim ostajam zvest. To cenim pri ljudeh.

Sem letnik ’92, bili smo še zadnja generacija brez mobitelov in računalnikov. Dobil sem ga šele ob koncu osnovne šole.

Katera prelomnica v tvojem življenju pa bo v predstavi najbolj izpostavljena?

Otroštvo. Sem letnik ’92, bili smo še zadnja generacija brez mobitelov in računalnikov. Dobil sem ga šele ob koncu osnovne šole. Takrat je bilo drugače, cele dneve smo bili zunaj, se je pa tudi še malo čutilo, ali si bil čefur ali ne. Tudi v družbi. V osnovni šoli so me skoraj do konca malo postrani gledali, ker sem čefur. V šoli je bilo veliko zgodb, toda tudi pred blokom, doma. Ko se dva jezika združita, eden ne zna prav dobro slovensko in drugi srbsko, postane smešno. Poudarek bo torej na otroštvu, življenju čefurja v Škofji Loki. To so bile res dogodivščine, 90 % je mojih, v 10 % so vključeni prijatelji, sošolci, sorodniki. Smešno bo, ker tega še nisi slišal, tudi znane anekdote iz Škofje Loke bodo vmes. Ni kupljeno, ni kopirano, vse je po resničnih dogodkih. Na premieri se bo veliko ljudi našlo v predstavi, ker so bili zraven.

Koliko pa si kaj improvizatorja, ti gre dobro tudi to področje?

Gre mi. V osnovni in srednji šoli sem vedno improviziral, sploh pri ustnih izpitih. Znam se znajti, znam biti tudi nesramen, upam pa in želim si, da mi na predstavi ne bo treba biti. Če kakšna fora ne bo uspela, bom morda ponucal koga iz publike. Pa tudi če zajebem – nisem noben igralec, nisem stendap komedijant, tako da prav velika napaka to ne bo …

Foto: osebni arhiv

Avtor: Janez Porenta