Dva dni pred 74. rojstnim dnevom se je poslovil Blaž Ogorevc (1951–2025), priznani škofjeloški pesnik, pisatelj, potopisec in raziskovalni novinar.

Po končani škofjeloški gimnaziji je bil, kot študent filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, del tiste mlade radožive ustvarjalne generacije, za katero pravzaprav ni bilo meja.

Med študijem se je pridružil časopisoma Tribuna in Problemi, ki sta bila oblasti precej neprijetna. Ko se je njegovo sodelovanje končalo, je delo iskal v šolstvu in nekaj mesecev poučeval filozofijo, a se je izkazalo, da nima pravih pedagoških pristopov, zato so ga odpustili.

Tri desetletja in pol je bil nepogrešljivi člen ekipe tednika Mladina. Napisal je več pesniških zbirk, krstni (Prisilno zreli paradižniki, 1975) so sledile Zima na socialističnem kmetijskem posestvu (1978), Poklon za Rastafari Makkonen Haile Selassie Yaha (1985), Domačijski spevi (1991) in Poezije (2002).

Tik pred prelomom tisočletja je izšlo njegovo najznamenitejše delo, kultni potopisni roman Tropska melanholija. Ustvarjal je svoj univerzum, kjer zavite loške ulice in povesti iz Loških hribov vodijo v čudovito eksotične tropske kraje – in nazaj v Loko. Kamor se je vselej vračal, od koder, kljub vandranju po širnem svetu, pravzaprav nikoli ni zares odšel.

Kot so zapisali v Loškem muzeju, se je Ogorevc z edinstveno mešanico filozofskih razmišljanj, živahnih opisov in ostrega humorja priljubil pri bralcih tako v Sloveniji kot v tujini. Znan je bil po svojih uvidih in duhovitih zapisih, bil cenjena osebnost v slovenskih literarnih in kulturnih krogih.

Kot so še zapisali na Občini Škofja Loka, je imel Blaž Ogorevc v Loki svojo matično luko, pivsko omizje in domači pristan, koder je s svojimi prijateljčki razglabljal o čudesih sveta: o močeradovcu, flodranju in strašnih nilskih konjih …

Zgolj v Loki je bil Blaž tudi Funtkov Blaž – po rojstnem hišnem imenu, saj je bil doma nad Selškimi vrati. Zavoljo njega so v Loko radi prihajali številni prijatelji in umetniški sopotniki od vsepovsod. Poznali so ga in cenili domala vsi. Mnogi so zavidali njegovemu besednemu mojstrstvu in izjemnemu, samoniklemu blaževskemu humorju. Ni se kaj dosti ženiral.

Leta 1998 je Ogorevc prejel zlati grb Občine Škofja Loka za, kot je zapisano v utemeljitvi, »njegove umetniške podobe Škofje Loke in njenih ljudi ter v priznanje njegovi navezanosti na Škofjo Loko«.

In še: »Pesmi ne piše hipno, z utrinkom božje iskre, ampak jemlje to delo kot vsako drugo. Je živi dokaz, da je mogoče vplivati tudi na slovenski knjižni jezik, saj so njegove različice pomenov besed zapisane tudi v SSKJ (ena od njih je beseda ‘flodranje‘).«

V utemeljitvi je še pisalo, da je Ogorevc videl v mestu Škofja Loka mnogo različnih obrazov. Okolje je bilo pogost motiv v njegovih prispevkih, lahko ga je opisal neverjetno natančno in živo, drugič pa tako ohlapno, da bralec o njen ni dobil nobene informacije. V vsakem njegovem pisanju pa je bilo mogoče prepoznati obrise Škofje Loke, njenih ulic, ljudi, hribov in rečnih bregov.

Ogorevc – modrec, sanjač in neobičajen novinar – je bil globoko vključen v lokalno skupnost Škofje Loke, kjer je živel več let. Bil je član Društva slovenskih pisateljev in dosmrtni predsednik Splošne raziskovalne družbe.

»Pred dnevi se je njegovo tuzemsko popotovanje za vedno končalo. Zelo ga bomo pogrešali. V tem vse bolj brezobzirnem svetu nam bo manjkala njegova dobrohotna in dobrodušna iskriva norost.

Morda pa prav kmalu pride čas, da Krčma Mihol – poleg že legendarnega Burdychovega kota – zdaj dobi še Blaževo omizje. Miren kot, kjer bomo v strašnih novih časih, ki so na obzorju, spet skupaj, družno in neustrašno reševali usodo sveta. Blaženi Blaž bi bil gotovo blazno vesel,« so še zapisali na Občini Škofja Loka.

Iskreno sožalje vsem Blaževim svojcem in vsem, ki so ga imeli radi. Naj počiva v miru.

Vir: Občina Škofja Loka in Loški muzej

Foto: izsek iz dokumentarca Poj mi pesem

Povzel: Janez Porenta