Osem mesecev in en dan po tem, ko je 25. aprila letos v 96. letu starosti umrl slikar France Slana, se je danes v starosti 55 let poslovil še njegov sin, vsestranski škofjeloški slikar, kipar in oblikovalec Domen Slana (23. januar 1967 – 26. december 2022), sin slikarke Dore Plestenjak in polbrat pevca Jana Plestenjaka.

Domen Slana je iz slikarstva diplomiral leta 1989 na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Živel je v Puštalu in deloval kot samostojni umetnik. Slikal je v tehnikah akvarela in olja na platno, kot tankočutnega opazovalca narave ga je privlačila spremenljivost njenih pojavov. (Zlasti obmorska) krajina je bila zanj trajni umetniški izziv in navdih: ponujala mu je neomejene možnosti za izražanje najbolj subtilnih občutij in ga usmerjala v barvno-svetlobna raziskovanja raznolikih krajinskih prizorov.

Po slikarskem načinu je bil duhovno soroden postimpresionistom, povsem abstraktno pojmovanje predstavnosti mu ni bilo blizu. Motivika mu je predstavljala sredstvo za likovno podajanje lastnega razpoloženja ob dramatičnih atmosferskih spremembah v njemu ljubi (ne nujno loški) krajini. Z originalnimi poenostavitvami figuralike se je abstrakciji najbolj približal v kiparstvu in na oblikovalskem področju. Znotraj kiparstva je upodabljal zlasti ptiče in humorne prostorske inštalacije.

Znan je bil po seriji fantastično skonstruiranih stolov, sestavljenih iz odpadnih kosov pohištva, kovinskih delov in zavrženega materiala (les, kamen, kovina). Ob sodelovanju z industrijskimi oblikovalci in obrtniki jim je običajno z idejnimi in oblikovalskimi rešitvami pomagal pri izvedbah različnih izdelkov za vsakdanjo rabo (očala, noži).

Jože Hudeček je pred leti zapisal, da Domen Slana ni sodil med likovne ustvarjalce, o katerih bi se po strokovnih krogih mnogo govorilo in pisalo, saj je živel in deloval umaknjen iz centra, njegovo delo pa ni bilo ustvarjeno, da bi bilo sproti komentirano ali da bi o njegovih neprestanih spremembah nenehno ugibali in jih ocenjevali; ni nastajalo, da bi se pojavljalo edino v galerijah, kjer bi se soočalo z deli sodobnikov in razburjalo duhove na temo sodobnih umetnostnih izraznih sredstev, vzpodbujalo neskončne razprave o različnosti kot bistveni, če ne že edini lastnosti, edinem merilu umetniške kvalitete.

»Domen Slana je eden tistih slikarjev, ki svojih naporov ne namenjajo zlasti raziskovanju slikarstva, pravzaprav ‘likovnega ustvarjanja’, ki se ne posvečajo izključno razmišljanju o ‘umetnosti’, temveč prepričani, da svojo stroko dodobra poznajo, s pomočjo sredstev, ki jih nudi, raziskujejo svet, v katerem živijo in o katerem vedo marsikaj povedati. Ne brani se uporabe starih sredstev na nov način, tudi kako novo sredstvo uporabi in izpove kaj takega, kar dotlej še ni bilo, pa vendar ostaja ‘slikar’ in se ne sramuje naziva, ki se nekaterim, zlasti najmlajšim ustvarjalcem, zdi nekakšen cene, skorajda poniževalen sinonim za ‘rokodelstvo’.

Njegovo slikarstvo ne nastaja po tako priljubljenem načelu ‘ustvarjam edinole zase’. Jezik njegove izpovedi sicer ni bil nikdar kompromis med ustvarjalčevim in omejenimi možnostmi razumevanja širokega občinstva, pa vendar vselej razumljiv, ker je bilo njegovo slikanje vselej v nekem smislu dialog s tistim, ki mu je bila podoba namenjena, vselej rezultat pogovora z gledalcem, vselej neskončna vrsta odgovorov na vprašanja o svetu, ki ga raziskuje pač vsakdo, ki v njem živi, pa o njem ne ve toliko, kot ve Domen Slana.

 

Njegova dela, pa naj gre za oljne podobe, akvarele in gvaše ali za duhovito tesane, grobo obdelane rustikalne stole, so nastala, da bi poplemenitila naše vsakdanje okolje, in se pojavljajo v galerijah zgolj izjemoma, ne pa da bi bila že zamišljena kot muzejski eksponati. To so okna v lepši, človeka vrednejši svet, skozi katera človek zre ne le s hrepenenjem, poln neizpolnjenih pa tudi neuresničljivih želja zre, temveč – če se podobi prepusti – za nekaj časa tudi vstopi in odpočije dušo. In to ni namenjeno le ‘posvečenim’ strokovnjakom, temveč dostopno neštevilnim ljubiteljem, ki sicer ne pišejo člankov in kritik, zato pa o slikarju vedo mnogo povedati – in to od srca,« je o Domnu Slani zapisal Jože Hudeček.

Poleg umetnosti se je Slana ukvarjal tudi s športom, z jadralnim padalstvom, in v kategoriji preletov dosegel tudi neuradni svetovni rekord. Prav tako je leta 1992 postal evropski podprvak in bil večkratni zmagovalec državnega prvenstva. Letel je polprofesionalno. Rad je tudi posedal ob Sori, plul po morju in streljal z lokom.

»Danes bom pel tebi, ljubi moj Domenček, ljubi moj bratec,« se je od pokojnega poslovil Jan Plestenjak. Naj pokojni počiva v miru in naj mu bo lahka zemlja, svojcem pa iskreno sožalje!

Vir: Domen Slana in Obrazi slovenskih pokrajin

Foto in video: YT Mestna knjižnica Kranj

Povzel: Janez Porenta