S škofjeloškega mestnega pokopališča sva se z ženo Miro najprej napotila do novega vrtca pod Kamnitnikom. Tisto, kar naju je zanimalo, je bilo tako polovičarsko rešeno, kot sva pričakovala. Podlubnik? Nič novega. Očitno se bom moral vrniti v to naselje, da bom rešil nekaj zadev. Jaz sem kot član sveta KS začel, Boris Tomašič pa jih je kot njegov predsednik pozneje zelo uspešno nadaljeval in končal. Pot proti jedru mesta je nudila običajne motive. Pri slaščičarni Freising (Brižinski spomeniki) kot da nismo šele na prvem upadu epidemije.

Avtor prispevka in fotografij je Stanislav Jesenovec, operativni zastavoslovec in novinar.

Še znatno huje pri prodajalni sladoleda pri Homanu. Kupci in uživači sladoleda prepredeni kot leto dni preje. Nobene maske, poredko 1,5 do 2 m razdalje med ljudmi. Sprehajalcev, kolesarjev, otrok na tem in onem, kolikor si hotel. Popoln nered. O zastavah na Mestnem trgu? Če bi najmanj dva župana sledila mojim pobudam, bi bil trg lepotec. Tako pa? Ni prijetno biti na Mestnem trgu na nedeljo ali drug prost dan. Že županu Mihu Ješetu sem opisal slabe občutke, ki jih imaš ob prehodu prek njega, in kakšnih divjakov vseh zvrsti se moraš bati. Njim so se pridružili le elektro skiroji in podobna vozila. Nisem si zaslužil odgovora. Kar pogosto je tu in še kje slišati sodobno nemščino, tako da ne veš, kaj komentirajo ali snujejo. Po Grabnu navzdol do Lontrga, Spodnjega trga. Zanimivo, dejansko brez zastav Slovenije. Jih niso namestili ali so jih že pobrali? Videne, uboge. Z vrha line špitala, Spodnji trg 9a, sva včasih s skoraj slepim očetom Jožefom za vse praznike izobešala zastavo Jugoslavije. Bilo je obvezno. Sedaj ni nobene možnosti, da bi to nekdo od stanovalcev opravljal z vso narod-državljansko zavestjo.

Ogled gradbišča zgradbe, kjer je bila svoj čas čistilnica Bistra. Zanimivo. Kaj delajo, je težko razbrati z visoko prilepljenih listov. Tudi hotel v hiši, kjer so svoj čas stanovali Kalanovi in Prosenovi, je lep na pogled. Sicer pa se na tem delu Lontrga kar nekaj dogaja. Kdor pride do tu, mora tudi na Okornovo brv, s katere se nudi pogled na Selščico, Sovodenj in Poljanščico. Prvega novembra se bomo lahko spomnili 30. obletnice njihovih vodnih veleobsegov. Presenečenje! Kar nekaj poletij sem preživel s prijatelji na produ na puštalski strani Sovodnja, a vedno šele v poletnem času, ki se koledarsko prične 21. junija. Še takrat reki nista bili vedno toplotno prijazni. No, Poljanščica vendar za nekaj stopinj bolj kot Selščica. Tokrat pa sva lahko videla, kako je v prvo, že po združitvi, vstopalo nekaj fantov in deklet. Celo do pasu. Domnevam, da ni imela niti deset stopinj. So se zavedali, da bi lahko enega ali drugega zadela srčna kap ali, da bi ga potegnil vase vrtinec ali podvodni tok pravkar združene Sore. Ko so opazili, da jih fotografiram, jim je počasi splahnel nespametni pogum. Upam, da so se srečno vrnili domov. Tako kot skupine, ki so posedale na več mestih na Cankarjevem trgu. Tudi te niso bile vešče merjenja medsebojnih razdalj. Na TV sem zvečer slišal, da bodo oziroma bomo čez slabih 14 dni zvedeli, ali se bodo tudi tedaj lahko brezskrbno sprehajali in s kolesi divjali po Pisani Loki ali kje drugje. Morda bodo kje drugje?

Besedilo in fotografije: Stanislav Jesenovec