Veliko je bilo v zadnjih tednih nerazumljivega in objestnega uničevanja tuje lastnine v Škofji Loki. Nekaj primerov sem s pomočjo vas, bralke in bralci, popisal tudi na tem portalu, na mnoge ste opozorili še v komentarjih pod objavami na facebooku. Večina komentarjev je prst uperila v mlad(ostnik)e, ki da ne vedo, kaj je to odgovornost, ker jim permisivna vzgoja – vse je dovoljeno, starši so sužnji otrok – v glavo vceplja zgolj pravice.

Nekaj bo verjetno res na tem, ampak vsaka palica ima dva konca. To sem na lastni koži doživel pred dobrim tednom dni na Mestnem drsališču Škofja Loka, novi odlični občinski pridobitvi, ki je v petek zaprla vrata. Do prihodnje zime. Drsališče je v hipu postalo še eno od družabnih središč v Loki za vse generacije, še prav posebej pa za mlajše. Lokacija je odlična, cene dostopne vsem, gostinska ponudba zelo spodobna, tudi spremljevalnega programa je bilo dovolj.

Jaz, priznam, ne drsam. Oba otroka, stara sedem in pet let, pač. Dobro jima gre brez pingvinčka, sta pa seveda – sploh mlajša hči, ki je bolj zaletava – tudi dosti na tleh. In v enem takšnih primerov sta povsem spontano vskočili dekleti, tam nekje s konca osnovne šole, ki ju nismo poznali, prijeli sta vsaka enega za roko in z njima drsali kake pol ure. Mojima dvema ma(u)lčkoma je to pomenilo ogromno, tudi dekleti sta bili ob tem videti veseli in dobre volje.

To je torej druga plat današnje mularije. Ki je tudi prijazna, hvaležna in empatična. Kako tudi ne, kar poglejte, koliko mladih ustvarja boljši in lepši svet denimo pri loških tabornikih, ki so pod »blagovno znamko« Rod svobodnega Kamnitnika lani praznovali častitljivih 65 let delovanja, in skavtih, tudi prostovoljstvo ima v loških šolah pomembno mesto. Pa opazimo tudi to enako hitro, kot opazimo razdejanje, ki ga neka druga loška mladež pušča za seboj po nočnih pohodih?

Avtor: Janez Porenta, urednik portala Loške novice

Prejšnje prispevke iz nedeljske rubrike Z moje strani Loke najdete TUKAJ.