Vam je prispevek všeč?

Pesnica, pisateljica, prevajalka, slavistka, učiteljica, novinarka in urednica Neža Maurer, ena najbolj prodornih slovenskih književnih ustvarjalk zadnjega pol stoletja, prav danes praznuje častitljiv jubilej – 90. rojstni dan. Rodila se je namreč 22. decembra 1930 v Podvinu pri Polzeli, dobršen del življenja pa je preživela v Škofji Loki, kjer je pred 15 leti postala tudi častna občanka.

Neža Maurer je vsestranska in piše za otroke, mlade in odrasle. Piše (povečini) poezijo, pa tudi prozo, publicistiko in otroške igre – več kot 80 otroških iger in oddaj je bilo izvedenih na različnih radijskih postajah. Predlani je pri založbi Sanje pod naslovom »Nekaj zelo zelo lepega – Zbrane pesmi za otroke« izšla antologija njenih 20 pesniških zbirk.

Da je mojstrica peresa, je dokazala že leta 1967 s prvim proznim delom za odrasle – Zveza mora ostati. Leta 1969 je izšla njena prva knjiga pesmi za odrasle Skorja dlani in skorja kruha, leto pozneje pa je skupaj z Vojanom Tihomirjem Arharjem, Mileno Batič in Francijem Lakovičem izdala knjigo pesmi za otroke Sončne statve. Uglasbenih je okrog 450 njenih pesmi, večinoma otroških.

Za svoja dela, s katerimi bralce razveseljuje že šest desetletij, je prejela številna priznanja in nagrade, leta 1997 tudi plaketo Občine Škofja Loka za celoten literarni opus. Veliko je tudi prevajala iz nemščine in slovanskih jezikov. Razglasili so jo za Slovenko leta 2008, častna občanka Škofje Loke je postala leta 2005, je tudi častna občanka rojstne občine Polzela.

»S svojo karizmo, neomajno energijo in dobrohotnostjo je pri 90 letih zgled ženske, ki je bila in je sama svoje sreče kovač,« so o njej zapisali v Mestni knjižnici Kranj. Spoštovani Neži Maurer ob častitljivem jubileju želim krepkega zdravja in še dosti ustvarjalnega navdiha! In se ji hkrati zahvaljujem za neprecenljivo zakladnico verzov, med njimi tudi teh iz pesmi »Zimska Loka«:

Slonim v polmračni sobi na goljufivi blazini sna. Skozi okno se steza k meni zimsko bela Loka z blestečimi slemeni, dimniki, zvoniki, z belo oblečenimi rokami neprebujenih vej. Ne doseže me. Jočem od lepote, ki nič ne ve o sebi … In od najine samote, nočna Loka.

Foto: Mladinska knjiga in Ventilator besed

Zbral: Janez Porenta

0 0 votes
Article Rating