Dva meseca epidemije novega koronavirusa sta nas prisilila, da smo zaradi zaprtja občinskih meja malo bolj intenzivno povohljali doma, v naši občini. In mnogi smo v Škofji Loki odkrili kotičke, za katere se nam prej niti sanjalo ni, kako čudoviti so.

Lepoto našega srednjeveškega mesta skoraj brez izjeme poudarjajo tudi turisti in naključni obiskovalci. Te dni je veliko zanimanja na družabnem omrežju z zapisom, ki je pravzaprav hvalnica Škofji Loki, požel dr. Ahmed Pašić, v Singapurju živeči Jeseničan, zaradi prostovoljstva pred leti tudi nominiran za Delovo osebnost leta, leta 2014 pa si je prislužil naziv Izjemna osebnost leta 2014 po izboru Naše žene. Njegov zapis s facebooka v nadaljevanju objavljam v celoti:

»Ko se peljete iz Kranja skozi podeželje proti drugemu mestu, vas urejenost vasi ob cesti impresionira. Ponavadi gre za velike hiše in lično urejena dvorišča. Imate občutek, da vedno nekaj delajo, o čemer pričajo tudi številne table pred hišami, ki ponujajo raznorazne storitve in izdelke, hkrati pa za hišami o neizmerni energiji prebivalcev priča tudi aktivnost na poljih. Kadar koli grem tam mimo, podoživim isto sliko. Po nekajminutnem vijuganju pridete do večjega križišča in ponavadi zavijem desno, potem pa samo naravnost. V desetih minutah sem na cilju in ko parkiram, imam priložnost videti enega najbolj ohranjenih srednjeveških mestnih jeder v Sloveniji.

Škofja Loka.

Naselje je bilo prvič omenjeno kot Lonca leta 973, ko je cesar Oton II. ozemlje dodelil freisinškemu škofu Abrahamu, pozneje pa se je uveljavilo ime Škofja Loka, ki je pomenilo moker, škofovski travnik. Ljudje so se skozi zgodovino radi naselili ob vodi in tudi v Škofji Loki so si ljudje zgradili hiše in ulice ob sotočju rek Selške in Poljanske Sore. Ko sem bil zadnjič tam, se je lepo videlo, kako je stari del mesta nastal na rečnih terasah, in vas slika nekako spomni na prelepi Česky Krumlov. Že na vhodu vas pozdravi Kapucinski most, najstarejši kamniti most v Sloveniji, saj so ga zgradili v 14. stoletju. Beseda izvira iz nemške besede ‘kapuziner’, saj so ravno menihi iz reda kapucinarjev eksperimentirali s kavo in izumili verzijo, ki jo danes poznamo po imenu kapučino. Nekateri trdijo, da je pijača dobila ime po njihovih kapucah, drugi pa pravijo, da se je ime prijelo zaradi barve materiala, ki so jo uporabljali pri izdelavi oblek za menihe, saj je bila rdeče-rjave barve. Ko prestopite čudoviti most prek Selške Sore, vas že na vstopu v stari del mesta čaka labirint majhnih ulic, ki se pestro zlijejo z ljudmi, kavarnami, restavracijami, kamnitimi oboki in drevesi.

Stari del Škofje Loke je zagotovo eden najbolj živih starih mestnih jeder v Sloveniji. Na levi je cerkev sv. Jakoba, ki se prvič omenja v 13. stoletju, v 30. letih prejšnjega stoletja pa je pri njeni obnovi sodeloval sloviti arhitekt Jože Plečnik. Mimo vas gredo ljudje s sladoledom in počasi stopate proti Mestnemu trgu, kjer se bohoti krasno drevo, potem pa se prostor razširi in vidite lahko kar nekaj dobro ohranjenih mestnih hiš, kjer imate občutek, da slišite klasično glasbo. Na Mestnem trgu občasno uprizorijo najstarejše dramsko delo v slovenščini, Škofjeloški pasijon. Mesto je kljub nekdanjemu obzidju in stražnim stolpom imelo nesrečne trenutke v preteklosti, saj so si kot viharji sledili kmečki upori, otomanski vpadi, potresi in kuga, vendar je obstalo in še naprej razvijalo obrtništvo, kar je v 20. stoletju omogočilo ustanovitev številnih večjih podjetij, kot sta bili Šešir in LTH. Na okenskih policah so ponavadi rože, ki dodatno okrasijo arhitekturni biser, in če se spustite proti drugi reki, boste šli mimo Puštalskega gradu, kjer je sedaj glasbena šola, in pot vas bo pripeljala do Hudičeve brvi. Gre za ožji leseni most, pod njim pa teče Poljanska Sora. Je priljubljeno kopališče poleti, vidijo se tudi manjši slapovi, tako da celotna slika deluje dokaj romantično kljub samemu imenu. Legenda pravi, da je baje hudič strašil ljudi na tem območju, zato so postavili znamenja na obeh straneh in na sredini, nakar je strašenje prenehalo.

Nad starim mestnim jedrom kraljuje Loški grad iz 13. stoletja, ki je zagotovo eden najbolj ohranjenih gradov pri nas. Impozantna struktura stoji na manjšem hribu in skozi zgodovino je pogosto menjal lastnike. Med obema svetovnima vojnama je bil grad bolnišnica, po drugi svetovni vojni je bil nekaj časa celo zapor za vojne ujetnike, pozneje pa še poboljševalnica, da bi v njem leta 1959 končno dobil svoj prostor Loški muzej, kjer imajo danes bogato muzejsko zbirko. Škofja Loka ima unikaten grb. Ko se je eden od freisinških zemljiških gospodov Abraham peljal v Poljansko dolino, ga je napadel medved, vendar ga je pred medvedom rešil njegov podložnik, ‘zamorec’, ki je medveda ubil s puščico in tudi sam umrl v boju z njim. Abraham se je po vrnitvi v grad odločil zahvaliti podložniku tako, da je naročil izdelavo grba v njegov spomin. Škofjeloški grb danes krasi glava ‘zamorca’ s krono na glavi, po njem pa se je imenoval tudi hotel.

Mogoče pa je najlepše v tem delu Slovenije ravno hribovje, saj ponuja številne destinacije in prelepe razglede. Sam sem obdelal omenjeno področje kot komercialist podjetja Vipi, tako da so tudi mene očarali, kot so omrežili Ivana Tavčarja, ki se je rodil v Poljanah in napisal znamenito povest ‘Cvetje v jeseni‘. Polde Bibič in Milena Zupančič sta v istoimenskem filmu za vedno ovekovečila ljubezen v hribih med mestnim Janezom in podeželsko Meto, kot češnja na tortici pa se je v zaslon usidrala še čudovita glasba s citrami avtorja Urbana Kodra.

In ko se vozite med škofjeloškimi hribi in uživate v vožnji s pogledom na prelepo naravo, si predstavljate, da v daljavi slišite citre, ki človeku izboljšajo počutje, hkrati pa vam na misel padejo verzi Toneta Pavčka:

‘Na svetu si, da gledaš sonce,

na svetu si, da greš za soncem,

na svetu si, da sam si sonce

in da s sveta odganjaš – sence.’«

 

Foto: Janez Prevodnik

Vir: FB Ahmed Pašić

Povzel: Janez Porenta