Minulo nedeljo je, kot je že običaj, v Škofji Loki potekala tradicionalna podelitev Severjevih nagrad, že 53. po vrsti, za igralske stvaritve. Strokovna žirija Sklada Staneta Severja v zasedbi Barbara Rogelj (predsednica), Staša Mihelčič, Tea Rogelj, Zala Dobovšek in Branko Jordan je poskrbela, da je imel seznam nagrajencev tudi škofjeloški pridih.

Nagrado za najboljšo stvaritev v ljubiteljskem gledališču je namreč prejel dolgoletni član oziroma veteran Kulturnega društva Loški oder Škofja Loka Matjaž Eržen, ki je gledališču zapisan že polnih šest desetletij, med drugim pa je leta 2017 na 56. Linhartovem srečanju v Postojni prejel tudi že Linhartovo plaketo JSKD.

Kot je zapisano v utemeljitvi Severjeve nagrade, je Eržen s celotnim ustvarjalnim opusom izjemen soustvarjalec uspehov Loškega odra, na katerem je odigral 70 vlog: o začetnih otroških (konec leta 1963 je za debi dobil glavno vlogo Kekca) do zahtevnih odraslih, s katerimi je pod številnimi režiserskimi taktirkami širil svoje igralsko obzorje in nadgrajeval igralske izrazne sposobnosti.

Gledalcem ostajajo v spominu zlasti njegove komedijske vloge, denimo Bretšnajderja v Dogodivščinah Jozefa Švejka, Berača v Beraški operi, Dr. Einsteina v Arzeniku in starih čipkah, Jožefa v Jožefu in Mariji, Messerja Nicia v Mandragoli, Jurina v Slavnostni večerji v pogrebnem zavodu, Žike v Sumljivi osebi, Brifa v Prebrisani vdovi, Babušina v Strogo zaupnem.

Med njimi je nekatere možno šteti kar za antologijske, saj so izdelane skrbno, suvereno, polnokrvno. Natančno in z veliko mero občutka za humor in zrelo samoironijo je izdelal lik Josepha v komediji Naši trije angeli, vlogo, ki je bila kot napisana za njegov živahen in nenehno iskavo begav značaj.

Vloga Elwooda P. Dowda v komediji Harvey mu je odpirala skrajne ustvarjalne registre, ko je moral iz prizor v prizor z bliskovitimi menjavami stališč in razpoloženj ter s skrajno psihološko prefinjenostjo vzdrževati ravnotežje v svetu, polnem skrajnosti in deviantnosti. Antologijska je tudi vloga Jasperja v melodrami Igre je konec.

Matjaž Eržen je to izrazito statično, nemo vlogo preobrnil v opazno notranjo dinamiko, s čimer je ustvaril paradoksalno živo osebnost. Njegovi izrazni sredstvi sta bili zgolj obrazna mimika in gestika rok ob negibno sedečem telesu, ki pa sta bili kljub svoji subtilnosti in minucioznosti dovolj izrazni, da ju gledalcev v njuni tragikomičnosti ni mogel spregledati.

Skratka, težka in zahtevna vloga, ki jo je Matjaž Eržen razvil in oživil v igralsko stvaritev, ki bi jo lahko poimenovali izkristalizirana odrska prezenca. O njegovem živem stiku z gledališčem priča tudi leto 2023, saj pri svojih častitljivih letih še vedno igra v kar treh predstavah Loškega odra.

Vir: Občina Škofja Loka in STA

Foto: Aljaž Hafner/FB KD Loški oder

Povzel: Janez Porenta