Na sinočnji občinski prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku v Sokolskem domu je o kulturi spregovoril tudi župan Škofje Loke Tine Radinja. Njegov govor objavljam v nadaljevanju.

»Kultura je vir naše identitete, narod brez kulture ne more preživeti. Pa se tega res zavedamo? Lani sem se spraševal, ali smo premalo ponosni na vse umetnice in umetnike, ki izhajajo iz našega okolja. Vprašanje je kar obviselo v zraku. Vem pa, da skuša Občina Škofja Loka po najboljših močeh vzpostavljati karseda dobro okolje za ustvarjalnost. Spodbujamo akterje, ki delujejo tukaj in zdaj, in se trudimo, da bi dosežki, ki so jih na tem področju dosegli v preteklosti, odzvanjali še dolgo.

Ponosni smo na vpis Škofjeloškega pasijona na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, ob obisku osrednje dvorane Narodne galerije v Ljubljani z veseljem postanemo pred Groharjevimi deli Macesen, Sejalec, Loka v snegu … in nam je toplo pri srcu, ko zaslišimo skladbo iz Cvetja v jeseni in ob besedah iz Visoške kronike Ivana Tavčarja.

Verjamem, da ste mnogi gledali zelo dobro sprejeto uprizoritev po dramatizaciji in v prevodu v poljansko narečje Andreja Šubica, ki jo je na oder postavila ekipa zagnanih Poljancev. Prav tako si je marsikdo bržkone ogledal tudi izvedbo ljubljanske Drame, v kateri je med drugimi zaigrala škofjeloška igralka in ob kateri so ustvarjalci zapisali, da ta zgodovinski roman kljub nedokončanosti velja za eno najboljših del v slovenski književnosti. Starinski slog kronike prinaša sočen, razgiban jezik, v katerem se pisateljeva domišljija in čustvo družita z močno ironijo in realističnim opazovanjem življenja, vsebinsko pa namenja Tavčar poleg boja proti klerikalizmu in družbeni zaostalosti veliko pozornosti ljubezni do domovine in zemlje. Kako aktualno nas nagovarja kronika davnih časov še stoletje pozneje, je vprašanje, naj katerega naj si vsak pri sebi poskusi odgovoriti.

Praznovanje kulture zagotovo ne pomeni samo praznovanja umetnosti in seveda slovenskega jezika, temveč gre za praznovanje kulture bivanja, strpnega dialoga, razumevanja drug drugega … Četudi ali še sploh, če smo drugačni, če ne mislimo enako, če ne pripadamo istemu spolu, isti narodnosti, če ne pripadamo isti rasi ali etičnemu poreklu, veri, spolni usmerjenosti, če nismo enako stari in če nam telo ne dovoli toliko kot ostalim, takrat se tudi kaže naša kultura. Kultura mesta, države in predvsem ljudi. In v luči tovrstnega razumevanja kulture naj mine prav vsak prihodnji dan.

Naj ne bodo to misli le za praznik, naj se nas te besede ne dotaknejo le na praznovanju praznika kulture, ampak bodimo kulturni vsak dan – do sočloveka, do živali, do narave in – seveda – nenazadnje do kulture, ki nam postavlja ogledalo našega bivanja. Zato naj bo ta odsev karseda prijeten.«

Foto: FB Tine Radinja

Avtor: Janez Porenta