Skozi vrata pisarne Agencije Koncerti na Mestnem trgu, kjer sva ga že čakala s fotografinjo, je vstopil kar nekoliko zadržano. Mit o nesporni zvezdi slovenske estrade, ki bi zato lahko bil upravičeno ošaben in nedostopen, je izpuhtel v trenutku. Z Janom Plestenjakom se ni težko zaklepetati. Midva sva se pred uradnim intervjujem med drugim tudi o levem in desnem fašizmu pa o tem, kako je bilo živeti v prejšnjem režimu; po intervjuju pa tudi o tem, da mnogih ne zanima, kaj ima povedati v pogovorni oddaji na nacionalki, temveč zgolj to, kdo je njegov gostitelj …

Z Janom Plestenjakom, velikim (tudi po centimetrih) ambasadorjem Škofje Loke (čeprav že pol življenja živi v Strunjanu), sva se malo pogovarjala o njegovi glasbeni poti, ki ga je izstrelila med izvajalce, ki že skoraj tri desetletja puščajo največji pečat na slovenski sceni; malo sva se pogovarjala tudi o njegovem velikem koncertu v soboto, 24. junija 2023, zvečer na Škofjeloškem gradu (več o tem TUKAJ); največ besed pa je steklo o Škofji Loki, ki mu še vedno buri domišljijo in v katero je še vedno zaljubljen – in, kakor zagotavlja sam, bo tako za vedno …

Za intervju nama je bilo odmerjenih 20 minut, nastalo pa je tole … Jan Plestenjak, kakršnega morda še ne poznate.

Dom je tam, kjer je srce. Kako blizu Škofji Loki je še vaše srce?

Izjemno blizu. Vsakič, ko grem iz Puštala, kjer je doma moja mama, čez Plac, se spominjam svojih poti, ko sem kot fantek hodil okrog s torbo. Zjutraj je bila šola prezgodaj in smo vstajali že ob pol šestih. Ogromno spominov je. Najprej sem živel v stolpu, kar ni bilo zelo romantično, bili smo v eni sobi – mama z nama z Domnom. Sliši se zelo šminkersko, ampak bila je ena taka beda: v okrogli sobi smo bili, stranišče je bilo zunaj na hodniku, ni bilo zidov in je mama kar z zavesami pregrnila, da je – če so prišli kupci – skrila plenice, ki so tam visele. In sami smo bili v tem gradu, popolnoma sami. Takrat še ni bil obnovljen in je zato tudi bolj strašljivo izgledalo. Spomnim se, kako se je včasih ponoči – bil sem kake 4 leta star – slišalo, kot bi bili duhovi, ropotalo je, v bistvu pa so podgane lovile golobe na podstrešju. Bil je res neprijeten zvok. In prav občudujem, da je imela mama pogum biti v takem gradu sama z dvema mulcema. Prav neverjetno. Največji žur je bil, ko smo se pozimi sankali po klancu do Frenka … Loka je za otroško domišljijo izjemno stimulativna zaradi starih hiš, zgodovine; nekomu zelo kreativnemu buri domišljijo. In ta prekrasna Sora … Loka ima karakter! In vsaj enkrat do dvakrat tedensko se vračam v Loko …

Je kakšen kotiček v Škofji Loki, ki vam je še posebej blizu?

Mi imamo res srečo, da imamo hišo na enem najlepših koncev Škofje Loke. Je ob reki, tam je popolna mirnost in spokoj, divjina. Težko pa bi izpostavil samo en prostor … Včasih smo se na Pencah kopali, zdaj se že dolgo let ne. Včasih sem rad zahajal na sprehode v Dešno, zdaj je tam avtocesta, obvoznica. In prekrasno hribovje okrog – na Andreja ali Ožbolta grem zelo rad. Še vedno sem zaljubljen v Škofjo Loko in vedno bom, seveda bom.

Se nekomu, ki vas morda ne pozna, predstavljate kot Ločan?

Že v osnovi sem tako zelo mešan: moj pokojni oče je bil Srb, mama je mešana od Slovenije do minimalno nemških in črnogorskih korenin, jaz sem torej čisto mešano meso na žaru. A kljub temu, da sem zelo mešan, se predvsem počutim kot Slovenec. Ker tako ljubim ta jezik in našo prekrasno deželo. Res imamo srečo, da živimo v taki lepoti, v taki varnosti, da lahko – če se mi zahoče – grem ob treh zjutraj na sprehod okrog solin in me ne skrbi, da bom napaden. To je privilegij, ki ga v zahodnem svetu redko kje doživiš.

Je bila Škofja Loka navdih za kakšno vašo pesem?

Kraj ni nikoli navdih, bolj razmišljam o medčloveških odnosih, o zgodbah, ki jih poslušam od znancev in neznancev. Včasih je lahko navdih ena novica na televizijskih poročilih, ko me prizadene, da se je nekomu zgodila krivica. Čeprav je popoln tujec in ga niti ne poznam. Če si ustvarjalec, moraš biti zelo odprt in imeti srce vselej na dlani, zato pa si tudi ranljiv. Če ne sprejmeš te igre, da boš poln brazgotin ostal čez življenje, se je bolje s tem ne ukvarjati. Tudi ko stopiš na oder, si zelo ranljiv, lahko se marsikaj zgodi v karieri. Na začetku moje kariere so me kdaj tudi izžvižgali in sem moral iti z odra … Potrebna je volja, da si še naprej tak; da nisi ziheraš. Nasploh v življenju nima rad ziheraštva, ker je dolgočasno in me prazni. Kadar sem v družbi ljudi, ki imajo tri kondome čez dušo, zelo trpim.

Greva k vaši glasbeni karieri. Skoraj tri desetletja je že od vašega prvega cedeja, Gremo v kino …

Ne, je bil še eden prej, ki pa ni nikjer zabeležen. Ne vem, zakaj. Mislim, da je bil naslov kar Jan Plestenjak. Začetki so bili grozni, zelo zanič je bilo vse skupaj. Imel sem kar nekaj znanja, ker sem bil pred tem že trikrat državni prvak v klasični kitari. Neko znanje sem torej imel, toda popolnoma neartikulirano v pop kulturi. Silna želja biti popularen in v trendu je zameglila realen pogled, toda tega 18- ali 19-letnemu fantu niti ne gre zameriti. Je pa nekaj, na kar sem ponosen, ko gledam kak star posnetek: mi je sicer zelo nerodno, toda vidim pa nek žar, prepričanje, neizmerno voljo. Točno to, kar morda danes pogrešam pri mladih: super so, super pojejo, super producirajo, vse je zelo kvalitetno. Le tistega ni, da je krvavo do konca, tega pa ni. Jaz sem bil k sreči tako samokritičen, da sem se zavedal, da je nekaj zanič, in sem hotel to izboljšati in na tem ogromno delal. In še zdaj delam. Še zdaj imam polne Stožice – pred leti smo naredili rekord Stožic – in bi moral biti popolnoma samozavesten in čisto poln sebe, ampak sem se sekiral za pet napak, ki sem jih na koncertu naredil in sem si odžrl samozadostno veselje, ki bi ga lahko vsaj malo užival.

Po 30 letih in 15 albumih, vsak pa izpljune kar nekaj uspešnic – kaj je pravzaprav formula uspeha?

Hitov imam res blizu 30. Sploh mi ni jasno. Včasih pojem pred ljudmi in je hit za hitom, več kot dve uri, od začetka do konca – pravzaprav mi na koncertu sploh ni treba delati dramaturškega loka, kajti od začetka do konca se poje. In vmes, ko gledam ljudi, ki žurajo, razmišljam, da sem moral za čisto vsako pesem na vse radie, prositi, snemati videospote, delati razne promocije – od kod je bila ta volja? Seveda čisto vsaka pesem ni bila hit, čeprav stalno poslušam, da je vse, kar izdam, hit. Kje pa, morda vsaka tretja ali četrta postane hit, za 30 hitov sem jih moral izdati 120. Mislim, da nihče na svetu ne ve, kakšna je formula. Mogoče lahko rečem, da je formula ta, da sem se v nekem trenutku zavedel, od kod sem, in sem to začel nositi kot generalski čin na rami. S ponosom nositi tudi ruralnost, ker Slovenci smo ruralen narod. In s tem ni nič narobe. Takoj ko se začuti zasramovanje in želja, da bi bil rad nekdo drug, si neprepričljiv. V globalizaciji to zelo tepe mlade talente in duši njihovo pravo esenco, ki bi bila lahko prepričljiva, pa zato ni.

Ali imate slovenski glasbeniki samo privid, da je slovenska glasba pri nas podcenjena?

Slovenski izvajalci še vedno prodajo največ vstopnic v Sloveniji. Toda kar samoumevno je, če imaš polne koncerte, in se o tem ne piše; ko pa pride nekdo od zunaj in enkrat nekaj napolni, je to velika zgodba. Ali obratno: ko enkrat Slovenec nima polno, je to velika zgodba; ko nekdo drug nima polno, pa je tišina. Ampak tega se moramo navaditi, očitno je v našem narodu stalna (kvazi)ponižnost in privoščljivost namesto ponosa. Ker je lepo biti ponosen. Jaz sem tudi vesel, če so okoli mene uspešni ljudje v čemer koli, in uživam v tem.

Ali ste bili po toliko vajah, koncertih, intervjujih, prevoženih kilometrih kdaj že ustvarjalno popolnoma izpraznjeni?

Ja. Eno leto zdaj nisem bil sposoben niti ene pesmi napisati, zdaj se je malo odprlo in sem napisal dve zelo lepi. Lahko seveda zdajle obrtniško naredim pesem, ki bo čisto OK. Ampak jaz ne prenašam termina OK. To ni nič. Preveč stvari je samo OK. Raje vidim, da je pesem popolnoma v kurcu, se mi zdi bolje, kot da je OK. Ker OK ni nič. Ali naj bo slaba ali pa naj bo top. In enako je tudi v odnosih med ljudmi. Tisti OK je natanko to, kar sem prej rekel: da sediš z ljudmi, ki ne dajo nič od sebe, so prijazni, mogoče so tudi dobri po srcu, ampak čisto nič ne dajo od sebe. Od take družbe nimaš nič in je bolje, da se sam sprehajaš med drevesi, boš imel veliko več od tega.

Greva še na vaš koncert: Škofja Loka je natanko tisočletje starejša od vas …

Niti pomislil nisem, da sem se rodil na 1000 let Škofje Loke. Super!

Kaj lahko Ločanke, Ločani in ostali prisotni pričakujejo od vašega velikega koncerta z gosti?

Goste bomo še izbrali. Imam prijatelje, ki zelo radi pridejo zapet k meni na koncert. Predvsem bodo ljudje dobili mojih 27 ali 28 hitov, top izvedbo, ker imam vrhunski bend. Dobili bodo moje srce, ne bo nobenih ekstravaganc, ker mi k sreči tega ni treba početi, da polnim dvorane. To je enako, kot če prideš v gostilno, za katero veš, da ima najboljša jetrca. In ko prideš, si vedno znova zaželiš tista jetrca. Niti ne pričakuješ, da bo tam suši. In ljudje, ki hodijo na moje koncerte, pridejo po to, kar jim je fajn. Vedno znova pridejo in sem zelo počaščen, da je tako. In jim je to očitno čisto fajn, mogoče bi bili celo razočarani, če bi delal neke velike eksperimente. Saj če pogledamo velike svetovne izvajalce: Paula McCartneyja, Rolling Stones, Tino Turner (seveda se nočem z njimi niti primerjati) – ljudem so dali tista jetrca, po katera pridejo v gostilno. In vedno znova pridejo po to emocijo. In če jaz kot izvajalec in avtor pomagam ljudem skanalizirati neka čustva – bodisi veselje ali žalost ali kar koli –, sem naredil svoje. In sem zadovoljen.

Na prejšnjem koncertu v Škofji Loki, ni dolgo od njega, je domače občinstvo ogrevala Vita Renko. Ali tudi tokrat razmišljate o kakem domačem predizvajalcu?

Ne, nič. Takrat so me prosili, če bi Vita lahko zapela z menoj. Zelo lepo poje, bil sem navdušen. Malo sem cvikal, mislim, da je z mano pela Tebe imam, ki je kar zahtevna pesem, ki sva jo sicer zapela z Nino Pušlar. Vita se je držala vrhunsko, res lepo poje in ji želim veliko lepega. Ne vem, ali bo letos organizator izbral kakšno predskupino ali ne; jaz samo upam, da ne bo neviht. Ker nazadnje sem dobil neverjeten kompliment od Ločanov, saj se je najprej usul dež in sem samo čakal, da bodo vsi odšli domov. Pa jih je tri četrt ostalo. To je največji kompliment, ki ga lahko dobim. Potem smo prekinili in še enkrat poskusili nadaljevat, potem pa so začele strele šponat, takrat pa me je že zaskrbelo, da ne bi koga na odru, kjer so električni inštrumenti, ruknila strela. Žal smo moral koncert prekiniti na dveh tretjinah, toda kompliment, ki sem ga dobil od publike, da je ostala tam, in neverjetna želja, da bi koncert bil, sta se me prav dotaknila.

Slovenci vas imajo radi, Škofjeločani vas imajo torej še posebej radi. Je to dvosmeren promet, imate tudi vi drugačne emocije, ko nastopate v Škofji Loki?

Zagotovo je v Škofji Loki drugače že zato, ker bo na koncertu veliko ljudi, ki so mogoče tudi moja generacija, ne samo mladinci. Hecno je, ker si ti zdaj na odru in imaš nek zvezdniški moment, spodaj pa so ljudje, s katerimi si pil pri Frenku ali hodil v šolo in se igral. Naenkrat se lahko v nekem trenutku počutim bedasto in mi je malo nerodno. In ta moment se mi vedno v Loki zgodi. Težko je ta svoj mit, ki je vzpostavljen, ljudem, s katerimi si se kopal na Pencah, predajati z odra. Čeprav je takih ljudi samo morda 20 v publiki. Ta moment se samo v Loki zgodi, niti na Obali se ne, čeprav sem tam že od 25. leta naprej, niti kje drugje. Tam je drug moment.

Kar nekajkrat ste že koncertirali v Loki, se spomnite vseh koncertov?

Prav vseh se ne. Spomnim se, da sem zelo na začetku kariere nastopil pred Homanom. Tam je bilo 100, mogoče 200 ljudi, pa se mi je zelo fajn zdelo. Spomnim se koncerta, ko smo do zadnjega kotička napolnili Plac; dvakrat, trikrat sem imel koncerte na gradu, pa na Trati razprodano dvorano – vsaj enkrat … Težko bi rekel, kaj mi je najljubše. Včasih tudi luna botruje temu, ali ti je malo bolj všeč ali malo manj. Pride dan, ko – ne govorim o Loki, temveč generalno – je vse super, ampak dva morda nista tako sproščena drug do drugega; in pride dan, ko se lahko že po prvem poljubu zgodi seksualnost. Govorim seveda filozofsko (smeh).

Pa torej končajva filozofsko. Jan Plestenjak, hvala lepa!

Pogovarjal sem se: Janez Porenta

Fotografirala je: Marjana Hafner